Po čem se nas bodo spominjali otroci?

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. maj 2013 / 13:21

Odrasli smo pozabili na otroštvo. Odraslost je nekaj tako zelo pomembnega, da nimamo časa za majhne svetove, za majhne skrbi, za majhne radosti. Hočemo imeti, biti in dati nekaj velikega. Nič več ni zadosti, da sem samo človek. Beseda preprosto je postala staromodna. Če rečem, da živim preprosto, me bodo mnogi imeli za reveža. Ljudje brez avta, mobilnega telefona in računalnika so čudaki. Hm. Vprašanje, če so res. Mogoče so samo ugotovili, da tega ne potrebujejo tako zelo, kot je videti.

Prav zaradi vsakodnevnega prepričevanja, kaj vse potrebujemo, je postalo tudi otroštvo ena sama ljuba potrošniška tekma. Ne skrbi me, ko otroci pripovedujejo, kje vse so bili med počitnicami. Bolj me skrbi, ko slišim, da otroci tekmujejo s tem, kdo je bil v bolj eksotičnih krajih in se peljal (letel) dlje. Najtežje pa je, ko se tisti otroci, ki niso bili nikjer, zlažejo, kje so bili. Samo zato, da so enaki. Potem se pogovarjamo, kaj je vredno. Devetletni otroci me prepričujejo, da je pomembno, kam gredo na počitnice, kaj treniraš in kako si oblečen. Nihče ne pomisli na to, da so to samo našteti kraji, da je tudi šport postal modna muha in da so oblačila samo embalaža. Bazen v Tuniziji je samo bazen. Nič več ni vreden kot bližnji bazen, če tam zdolgočaseno ležiš in čakaš, da te bodo zabavali animatorji. Žalosti me, ker le malo otrok pripoveduje o doživetjih. Še največ je vredna kamela. Vse drugo se skrije pod »imeti«, ne pa »biti«. Z malo več lastne aktivnosti so lahko takšne počitnice veliko več vredne. Ampak navadili smo se, da vse kupimo. Stvari, ljudi, čas.

Počitniška kolonija se mnogim zdi odraz revščine. Mogoče tudi zaradi pripadajočih akcij, ki so namenjene otrokom, ki na morje nikoli ne gredo. Pa vendar je to namenjeno vsem. Če bi vedeli, kakšna vzgojna lekcija je kolonija, bi otroke množično prijavljali. Sama sem bila v kolonijah kot otrok in kot vzgojiteljica. Druženje z vrstniki je neprimerljivo s polnim penzionom. Tam si otrok postavi svojo vrednost in si izbori mesto v družbi brez staršev. Pohvalite se tudi s tem, dragi otroci. Kaj bomo torej dali otrokom? Turistične destinacije, sebe ali možnost, da prevrednotijo svoje sposobnosti. Vsega po malem je v redu. Samo da ni potovanje samo zaradi potovanja. Ali pa zato, ker nekam pa že moramo iti. Naj vas ne premami tekmovanje s sosedi, ki gredo okrog sveta. Vedno pomislimo, zakaj bi nekaj naredili. Pa ne mislim samo na počitnice. Zaradi česa se nas bodo spominjali otroci? S čim bo zaznamovano njihovo otroštvo? S stvarmi, z dogodki, z ljudmi? Kaj se jim bo vtisnilo v spomin? Kaj bo njihova travma? Kaj bo pisalo na naslovnici časopisa, ko jih bodo čez dvajset let spraševali o otroštvu? Bodo rekli, da smo jih opremili in so nam hvaležni? Ali da sovražijo očeta, ker jih je pretepal? Kateri dnevi bodo ostali in katere bodo preklinjali? Otroci veliko zdržijo, vendar se ne zanašajmo na to, čeprav so težki časi. Naša dolžnost je, da damo otroš­tvu vrednost. To so temelji za vse podvige ali pa večni izgovor, zakaj nekomu ni uspelo. Dve skrajnosti se rojevata v teh časih. Otroci, ki imajo vsega preveč, in otroci, ki živijo v revščini. Za oboje smo odgovorni odrasli. Oboje povezujemo z materialnimi stvarmi. Najbrž to niso edini težki časi v zgodovini. So bili že težji. Pa so se ljudje kljub temu imeli lepo, ker so bili povezani, se družili in si pomagali. Naučimo tega otroke, namesto da preštevamo darove in izgube. Dve stvari sta nujno potrebni za trening in za popotnico. Ena je hvaležnost, druga pa pomoč. Dokler je vse doseg­ljivo in samoumevno, otroci ne bodo hvaležni. Niti ne bodo razumeli, kako je, če tega nimaš. Zato je tekmovanje nepošteno. Nepošteno do tistih, ki si svoje vloge v družbi ne morejo določiti z obleko in z letalsko vozovnico. Pokažimo otrokom, kako se daje. Naj dajo svoj prispevek z energijo, s časom in s pomočjo doma, v vrtcu, v šoli, v okolju. Pomembni bodo, ko bodo dajali, ne dobivali.