Pesem

Besedilo: Stane Boštjančič, SD
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. maj 2013 / 13:00

Včasih nas je slovenska domača narodna pesem sprem­ljala od rojstva do smrti. Slovenci smo peli ob vseh priložnostih, veselih in žalostnih, in takšne so bile tudi naše pesmi, ki so prihajale iz duše naroda. Ker je bila družina po materini strani velika, se spomnim, da so starši ter strici in tete ob rojstnodnevnih praznikih prepevali in pesmi ni nikoli zmanjkalo. Besedila so znali na pamet, saj so jih podedovali od svojih staršev, stricev in tet. Bila je to lepa in pristna kulturna navada, ki pa je žal, vsaj kar se mlade generacije tiče, izumrla.

Tudi moja generacija in marsikatera za njo je pela tako doma kot tudi po gostilnah, na raznih zborovanjih, v brigadirskih vrstah in kar se moškega dela tiče pri vojakih. Peli smo, vendar nam je običajno zmanjkalo pol besedila. Zato smo pesem skrajšali in začeli peti drugo ravno tako s pol besedila in nato prešli na tretjo in četrto, ampak vsaj peli smo pesmi, ki so jih peli naši predniki in njihovi predniki.

Narodna pesem je sestavni del kulturne identitete posameznega naroda in to po vsem svetu. Z njo so narodi ali pa plemena izražali svoje občutke, svojo hrabrost, svojo žalost in svoje veselje. Seveda se je pela tudi bojna pesem, ki je spodbujala vojake, tako je nastala bogata zbirka partizanskih pesmi kot izraz tistega časa in tistih stisk, ki so jih lajšale ravno te pesmi. Če se nekateri norčujejo iz te vrste kulture, kot se je to zgodilo v TV oddaji Pogledi, ne more to norčevanje zmanjševati vrednosti kulture, ki je nastala med najtežjo preizkuš­njo našega naroda. Izkazalo pa se je, da so te pesmi hkrati spodbujale in tolažile ljudi v njihovih stiskah, zato so jih tudi peli in to iz dna srca.

Danes pa so vse narodne in partizanske pesmi v izumiranju. Mladi generaciji, ki živi v dobi računalnikov, so ti pomembnejši kot pa del slovenske kulture, ki jo predstavlja narodna pesem. Tudi tradicija, da se ob osebnih slovesnostih poje, ni več aktualna. Še za rojstne dneve se poje sladkobna ameriška pesem, kot da Slovenci nimamo rojstnodnevnih zdravic. Na ta način se očitno vključujemo v sistem, ki nas bo slej ko prej spremenil v to, da bomo prepevali ameriško himno (ali pa katero drugo), jedli hitro hrano, pili kokakolo in pri tem prepevali aktualne modne popevke.

Menim, da bi morali vse sile zastaviti zato, da bi generacije, zdajšnja in vse bodoče, razumele, da je slovenska narodna pesem del kulturne dediščine in da ni prav, da se le-ta pokoplje v stilu lepo počivaj v miru. Pevski zbori, okteti in drugi, ki negujejo našo pesem, so premalo. V družinsko tradicijo bi jo morali vnesti – tako melodijo kot besedilo. Priznam, da ne moji otroci ne vnuki niso nagnjeni k petju. Pa ne zato, ker so brez glasilk, saj jih preizkušajo v raznih priložnostih, ampak žal ne v smeri petja. Petje Zdravljice kot himne, določene z zakonom, je premalo, da bi spodbujala k petju drugih pesmi. Zdravljica se poje mehansko, poleg tega pa gre za umetno pesem, saj je avtor znan. Naša himna mora biti zbir vseh ljudskih pesmi, ki so bile in bodo še v službi tistih ne glede na politične delitve, ki znajo ceniti to, kar so naši predniki iz srca zapeli.