Polja še niso zacvetela (3)

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Prosti čas / / 06:00

Po treh tednih, odkar smo v najmanj prijaznem delu aprila z naročniki Gorenjskega glasa obiskali Holandijo, tamkajšnja polja sedaj zagotovo že lepo cvetijo.

Iz prestolnice Amsterdam nas je pot vodila v Den Haag, kjer sta uradna sedeža vlade in parlamenta, pa tudi vrste mednarodnih organizacij, med drugim tudi mednarodnega sodišča. Začetek zgodovine mesta predstavlja palača Binnenhof, sedaj sedež parlamenta z muzejem in viteško dvorano za različne sprejeme. Vsako leto tretji teden septembra zasedanje parlamenta odpre kraljica, ki se tja pripelje z zlato kočijo. To je leta 1898 mesto Amsterdam ob ustoličenju podarilo kraljici Vilhemini.

O kraljevi družini smo ob našem obisku Nizozemske veliko slišali, zanjo pa je zelo pomemben današnji dan. 30. april imenujejo Koninginnedag, kraljičin dan, ki ga na dan rojstva svoje matere praznuje sedanja nizozemska kraljica Beatrix. Letošnji pa je še prav posebej pomemben, saj se prav danes kraljica poslavlja od prestola: krono bo po 33 letih vladanja prepustila svojemu sinu Wiliemu Alexandru. Kraljeva družina Oranje – Nassau izvira iz 13. stoletja, na oblasti pa je od 16. stoletja, ko je njihov predhodnik Viljem Oranski vodil osvobodilni boj zoper Španijo. Krona v monarhiji se deduje enakovredno po moški in ženski liniji in tako so bile zadnje tri vladarice kraljice: pred Beatrix njena mama Julijana in prej že omenjena Vilhemina.

Člane kraljeve družine že od Viljema Oranskega pokopavajo v mestecu Delft. Mestece iz 12. stoletja z značilno holandsko arhitekturo je bilo v preteklosti znano po pivovarnah ob kanalu: za pivo so uporabljali vodo iz kanalov. Danes pivovarn ni več, ohranila pa se je značilna obrt: izdelovanje keramike. Od številnih obrtnih delavnic sta danes iz 17. stoletja ohranjeni le še dve, kjer izdelujejo značilno belo keramiko, ki jo potem poslikajo z modrimi vzorci. Glino vlivajo v posebne mavčne modele, in ko se ob zunanjih robovih strdijo, iz odprtine izlijejo ostanek in tako dobijo vrčke, vaze, skodele …

Za Nizozemsko so značilne tudi lesene cokle, katerih izdelavo si ogledamo v eni od delavnic. Danes jih v dveh minutah izdelajo strojno, včasih pa je bilo to zamudno ročno opravilo. Poznajo jih že od 13. stoletja, ko so jih najprej delali za hojo po snegu, nato pa dognali, da so idealno obuvalo za razmočena in (predvsem v mestih) umazana tla. Izdelovali so jih iz vrbovega ali topolovega lesa. Topol je drevo namočenih tal, ki zelo hitro raste, saj v štirih do petih letih doseže svojo višino. Les je tudi lahko oblikovati, iz poldrugega kubičnega metra lesa pa dobijo 75 parov cokel. Današnjo izdelavo cokel s pomočjo sodobne tehnologije si ogledamo v vasici Zaanse Shans, muzeju na prostem, kjer so ohranjene značilne stavbe nizozemske kulturne dediščine, med njimi tudi mlini na veter.

Posebno doživetje je obisk ribiške vasice Volendam v občini Edam. To območje je sicer znano po sirih, ki so danes razširjeni po vsem svetu. Vas leži ob jezeru Markermeer, delu večjega jezera Ijssemeer, ki je leta 1932 nastalo, ko so zajezili obsežen južni zaliv severnega morja. Z gradnjo jezu in prečrpavanjem morske vode so ustvarili novo kopno. Tako Nizozemci že stoletja pridobivajo nova zemljišča, imenovana polderji. Vodo iz njih so včasih črpali z mlini na veter, poplave pa preprečevali z gradnjo nasipov in odvajanjem vode po številnih kanalih, značilnih za to ravninsko deželo. Na območju jezera Ijssemeer se je takšno pridobivanje zemlje ustavilo, ohranili so jezero in ga namenili turistični dejavnosti. Ker je območje zelo vetrovno, je danes pravi raj za surfarje in jadralce. Kraj Volendam pa si bo zagotovo najbolj zapomnila ena od naših izletnic, gospa iz Bohinja, ki je tam doživela prijetno srečanje. Sešla se je namreč z družino, ki pri njenih sorodnikih počitnikuje že sedemnajst let. »Zadnjih nekaj let jih ni bilo, ker je mož hudo zbolel. Želela sem se srečati z njimi, zato sem jim poslala izrezek iz Gorenjskega glasa, ki je napovedoval izlet Cvetoča polja Holandije, zraven pa mi je eden od mlajših sorodnikov v angleščini napisal povabilo, da se srečamo. No, tako smo se po zaslugi Gorenjskega glasa srečali v Volendamu,« je srečna pripovedovala naša naročnica, ki se je od tam vračala s polnimi rokami daril nizozemskih prijateljev.