Trije bratje, trije skrbni lastniki gozdov

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / torek, 8. december 2015 / 14:39

»V gozdove se je 'naselil' materializem. Pomembno je samo to, da je narejeno hitro in da je čim več zaslužka,« ugotavlja Nikolaj Robič, ki je skupaj z bratoma Janezom in Tonetom prejel priznanje za najbolj skrbnega lastnika gozda.

Gozd Martuljek – Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozda, po enemu ali eni skupini lastnikov iz vsake območne enote zavoda. Na blejskem gozdno-gospodarskem območju so letos priznanje prejeli trije bratje: Janez, Anton in Nikolaj Robič, po domače Koširjevi iz Gozda - Martuljka. Kot so v zavodu zapisali, so jim priznanje podelili zato, ker zelo dobro skrbijo za svoje gozdove, jih redno pregledujejo, redno in pravočasno sekajo v ujmi poškodovano in od lubadarja napadeno drevje, vzorno negujejo mlade sestoje, označujejo in vzdržujejo meje posesti, skrbijo za odvodnjavanje in za popravila vlak, novo tehnologijo spravila lesa uporab­ljajo tako, da na tleh in na se­stojih ne povzročajo poškodb, pri gospodarjenju upoštevajo priporočila revirnega gozdarja ...

Za uradno obrazložitvijo se 'skriva' zanimiva zgodba o treh bratih, ki držijo skupaj, opozarjajo drug drugega na dogajanje v gozdu in si pri delu medsebojno pomagajo. Kmetija je v solasti štirih – bratov in njihove sestre, las­tnik nekaj manj kot trideset hektarjev varovalnega gozda je Tone, devetnajst hektarjev gospodarskega gozda je razdeljeno med vse štiri. Na kmetiji živi Tone, brata Nikolaj in Janez imata v bližini hiši. Nikolaj skupaj z ženo Marijo na kmetiji redi pet goved in obdeluje šest hektarjev kmetijskih zemljišč. »Varovalni gozd je v skalnatem in nedostopnem območju za Lepim vrhom, gospodarski gozd je v Triglavskem narodnem parku. Skoraj ves je v strmini, le ob potoku Martuljek oz. ob kolesarski stezi je bolj na ravnem,« pravi Nikolaj in dodaja, da imajo v gozdovih zaradi pogostih ujm veliko sanitarne sečnje. Močan veter jim je 1984. leta izruval ali poškodoval okrog osemsto kubičnih metrov drevja, pri obnovi sestojev so pazili, da je iz enomerne oblike gozda nastal raznomeren, raznodoben gozd s pes­tro drevesno sestavo, v kateri prevladujeta smreka in bukev, dokaj visok delež imata še macesen in bor, posamično se pojavlja javor in ponekod tudi veliki jesen. Lanski žledolom jim je prizanesel, letos vsaj malo občutijo tudi posledice širitve lubadarja. Takoj spomladi so ukrepali, Nikolaj je nasekal 16 kubičnih metrov »lubadark«, Janez 12 »kubikov« ... »Med las­tniki so velike razlike, tisti, ki hitro ukrepajo in imajo red v gozdu, lubadarja nimajo ali ga imajo zelo malo,« pravi in dodaja: »Od divjadi nam še največ škode v hudih zimah povzroča jelenjad, a ugotav­ljamo, da je je zdaj manj, kot je je bilo včasih. Bojimo se medveda, letos so ga sledili v bližini glavne ceste, vdrl pa je tudi v skladišče, kjer so imeli lovci pripravljeno seno in koruzo za divjad.«

Na kmetiji so že v preteklosti sekali bolj malo, le za kurjavo in obnovo objektov, saj so gozd vedno jemali kot rezervo za hude čase. Podobno ravnajo tudi sedanji lastniki, z gozdom go­spodarijo tako, da bi naslednikom prepustili polne gozdove. »Gozdarji bi morali dobiti več pooblastil, že zaradi tega, ker nekateri las­tniki z gozdom delajo kot svinja z mehom: poberejo le najbolj vredni les, preostalega pa pustijo,« pravi Nikolaj in dodaja: »V gozdove se je »naselil« materializem, pomembno je samo to, da je delo hitro opravljeno in da je čim večji zaslužek.«

Robičevi imajo za delo v gozdu tudi sodobno tehnologijo, vendar ob ugodnih pogojih še vedno les »lifrajo« s cepinom, tudi do petsto metrov daleč. Vitel uporab­ljajo bolj redko, a še tedaj pazijo na to, da z vleko lesa ne poškodujejo tal in sestojev. Vse delo v gozdu opravimo sami. Če bi najemali, ne bi bilo nobene ekonomske računice, meni Nikolaj. To, da so gozdovi v Triglavskem narodnem parku, jih ne ovira pri gospodarjenju, verjetno pa bi nastale težave, če bi hoteli pridobiti soglasje za gradnjo vlake. Težava, ki jo občutijo pri kmetovanju, je glavna, zelo prometna cesta. Živine ne morejo gnati čez cesto na pašo, včasih težko pridejo čez tudi s kmetijskimi stroji.