Čipke, starodobniki in bitka

"Ročno delo se premalo ceni, zato smo mi klekljanje razvili v umetnost," pravi Marica Albreht, predsednica žirovskega društva Cvetke.

Žiri - S pomočjo občine in drugih društev, predvsem pa s številnimi aktivnostmi so minuli konec tedna napolnili Žiri. Splet čipkarskih razstav, stojnice z domačimi in malo manj domačimi izdelki, starodobniki, ugodni nakupi čevljev in posebna gostinska ponudba ter uprizoritev spopada dveh vojska ob Rupnikovi liniji, ki je nikoli ni bilo, je v Žireh minuli konec tedna povzročila prometni infarkt. A so bili turistični in gostinski delavci, predvsem pa člani (predvsem članice) društva Cvetke zelo zadovoljni.

Njihova predsednica Marica Albreht, mimogrede, poznajo jo vsi, tako Žirovci kot obiskovalci, ki so jo pozdravljali na vsakem koraku, ko nas je vodila po mestu, je ob pripovedovanju sijala od navdušenja: »Letos smo se v društvu odločili, da bo glavna razstava namenjena starodobnikom. Opazili smo, da se spremljevalci klekljaric, ki se rade zadržijo na razstavah, začnejo dolgočasiti. Ob avtomobilih se zagotovo niso.«

Kleklja tudi osem fantov
Vendar Slovenski klekljarski dnevi v sedmi ponovitvi niso namenjeni zgolj prikazu, kaj zmorejo žirovske čipkarice. Z njimi kažejo tudi, kako je treba ohranjati tradicijo in jo nadgrajevati. »Ročno delo se premalo ceni, zato smo mi klekljanje razvili v umetnost,« razloži Marica Albreht, ki kleklja že 65 let, več kot pol stoletja pa znanje prenaša na vse, ki želijo ustvarjati čipke. Cvetke zaradi izjemnosti njihove Čipke dežele kranjske, ki je žal še vedno v senci idrijske čipke, gostujejo po razstavah po Evropi in tudi na drugih kontinentih.

Med mojstricami klekljanja je tudi Francka Šubic, ki so se ji poklonili s samostojno razstavo v galeriji DPD Svoboda: »Rada ustvarjam s tanko nitjo, čeprav pri tem trpijo oči.« Pove, da se je učila klekljati že kot mlada punca, za užitek spet kleklja od upokojitve. Zelo različne motive, med njimi je serija deklic in motivi živali. Paša za oči! Če so pred mnogimi leti Žirovke (in Žirovci) klekljale za priboljšek, je danes drugače. Zaslužek še vedno je, a obogatela ne bo nobena. To vedo tudi mladi v žirovski Čipkarski šoli, ki deluje že 107 let.

V njej se umetnosti vihtenja klekljev uči okoli sto učenk in učencev. Slednjih je danes osem. »Vsi so zelo prizadevni in natančni, poleg izdelovanja čipk se s tem učijo natančnosti, potrpežljivosti, marljivosti … To je šola za življenje,« pomen čipkarske šole opiše učiteljica Branka Grošelj. »Z veliko volje klekljanje ni zahtevno, sicer je težko,« na vprašanje, če se je lahko naučiti obrti prednikov, odgovarja učenka Agnes Cankar, ki je že svojo prvo večjo čipko – prodala.

Učenke so se pomerile tudi v šaljivem klekljarskem tekmovanju, izkušene klekljarice pa so se pomerile za najboljšo v Žireh. Ob tem so za dušo poskrbeli še slikarji s svojo kolonijo in Milena Miklavčič z literarnim natečajem, obiskovalci so občudovali tudi sprevod starih avtomobilov, adrenalin pa je z močnim pokanjem najprej v centru Žirov, nato pa še ob bunkerju na Dobračevi, pognala druga uprizoritev bitke na Rupnikovi liniji. »Sodeluje sedemdeset vojakov Kulturno zgodovinskega društva Triglav in njihovi prijatelji iz drugih držav, čez trideset domačinov nastopa v vlogi beguncev,« je takrat še priprave na bitko opisal predsednik domačega turističnega društva Rok Klemenčič.

Vojaki so se v petek utaborili na Dobračevi, na nedeljski dopoldan pa prišli v center Žirov in umerili tudi kak strel. Na glavnem mostu so postavili mejno kontrolno točko in s tem ustavili kontrabant med Žirmi in Starimi Žirmi oziroma med takratnima državama. Bitka je letos pritegnila vsaj dvakrat toliko gledalcev kot lani. Paša za oči in dušo bo v Žireh na ogled še dva dni, ko bodo Cvetke pospravile razstave in jih uredile za pot po Sloveniji in tujini.