Bohinjci proti Bohinjcem

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Gorenjska / torek, 9. april 2013 / 06:00

Do prihoda gospodarske krize je Slovenija doživljala pravi razcvet športne rekreacije. Vsako leto je bilo več takih, ki so dojeli, da je osebna sreča trdno povezana z zdravim načinom življenja in prijetno preživetim prostim časom.

Brez nadaljnje razlage bi lahko takoj sklepali, da pač, ko se cedita med in mleko, potem vse gre, vse gre v pravo smer, torej na bolje. V kriznih časih pa gre na bolje le peščici sposobnih posameznikov, ki se znajo v vsaki situaciji, naj si bo kritična ali rožnata, obrniti v pravo smer.

Že od samega začetka se mi zdi ideja o novem ogromnem, največjem smučišču v Sloveniji, ki naj bi nastal v Bohinju, super ideja oziroma odličen projekt ali še bolje napisano, zdelo se mi je, da je zaradi športne rekreacije zbujena tudi sama misel na turizem. Razcvet rekreacije naj bi si turizem končno štel v odlični dodatni zaslužek, enako, kot so od nje odvisni vsi tisti v trgovski panogi, ki nas zalagajo z vsemi mogočimi športnimi rekviziti, da bi mi kar se da lepo uživali. Ampak, kjer so vrtnice, so tudi trni in tudi takim ljudem, kot je Boštjan Čokl, ni vse z rožicami postlano, čeprav leži na milijonih evrov. Nočem napisati, da ideja o takem smučišču ni za v Bohinj, ker tudi v veliko bolj smučarskih deželah vedno pride do takih in podobnih konfliktov. Peščica lastnikov zemljišč, čez katera bi potekalo novo smučišče, noče prodati svoje zemlje. Zaplet, ki smo ga že vajeni pri gradnjah prometne ali stanovanjske infrastrukture. Vse se reši z denarjem. Zdaj pa je problem, kakšna vsota naj bi to bila. Kakršnakoli že je ponujena tistim lastnikom zemljišč, je prenizka. Če bi bila dovolj visoka, bi smučišče že nastajalo. Torej, če pa denarja ni, potem niti začeti graditi ne morejo, če pa denar je, ne vem, zakaj ga lastnikom ne dajo. Ne dajo ga zato, ker zahtevajo preveč? Po mojih podatkih naj bi investitorjeva odškodnina vsakemu lastniku znašala 0,072 evra bruto za kvadratni meter na leto. Cene verjetno ni določil investitor sam, ampak strokovni cenilci, dejstvo je, da je peščica lastnikov ne sprejme in tako zna biti, da vse skupaj ostane zgolj pri ideji. V javnosti se pojavljajo govorice, da nekateri lastniki hočejo v zameno uslugo države in občine, da nekatera njihova kmetijska zemljišča spremenijo v zazidljiva. Spet drugi, da jim lastnik novega smučišča da na voljo »neomejeno« število letnih prenosnih smučarskih vozovnic. Ne vem, ali pod neomejeno spadajo štiri ali deset tisoč ali še več vozovnic. Če nekdo hoče iz kmetijskega zemljišča narediti stavbno, namerava zgraditi novi hlev, prizidek za sina in snaho ali pa ga prodati nekomu, ki bo tam naredil hotel ali celo smučarsko naselje samih luksuznih vikendic. Oboje je koristno za lastnika ter za Bohinjce, ki bi tako mogoče spet pridobili kako novo delovno mesto in se ne bi izseljevali proč od doma, iz Bohinja, ki ga že tako mladina množično zapušča.

Vse te zahteve lastnikov so minimalni strošek v primerjavi s stroški, ki jih niti sam investitor novega smučišča pri sami gradnji ne pozna. Pred dvema letoma je investitor govoril, da bo vse skupaj stalo od 25 do 30 milijonov … na »uč« … in se pojavi vrzel točno petih milijonov evrov. Letos, ko se je vse skupaj zapletlo, je investicija vredna že okroglih 50 milijonov. Torej v dveh letih je prišlo do razlike dvajsetih ali petindvajsetih milijonov evrov. Investitor ne zna izračunati niti na milijone natančno investicijo, kaj šele na cente, ve pa, kakšno škodo lahko naredi »neomejeno« število brezplačnih letnih smučarskih vozovnic. Bohinjci so skromni ljudje, zato v primerjavi s petindvajset, trideset, petdeset milijoni ne zahtevajo veliko. Dajte jim dvakrat več, kot pa zahtevajo, in začnite z gradnjo, še preden bo investicija poskočila na sedemdeset, osemdeset, sto milijonov evrov.