Pomlad

Zima je dolga, še vedno sneži tudi v Bruslju, na Siciliji, Turčiji. Na Cipru imajo vroče čase, ker je bančni sektor nekajkrat predimenzioniran. Zasenčil in ogrozil je druge veje gospodarstva. Čeprav je bil Ciper desetletja prava Indija Koromandija zaradi tujih depozitov, predvsem pa je bil največja pralnica rubljev, so stvari ušle izpod nadzora. Ne zaradi EU. Dosti manevrskega prostora ni bilo oz. ga ni ostalo nič več. Pol ukrepi ali navidezni ukrepi niso bili več sprejemljivi.

Cipra s Slovenijo ne kaže primerjati, napovedi, da bo Slovenija naslednja na vrsti, niso realne, ne dobronamerne in ne potrebne. Ciper trezni vse vlade v evro območju in zunaj. Za nas, vlado in javnost so zapleti na Cipru opozorilo, da se z bančnim sektorjem ne gre igrati, še manj z ukrepi odlašati. Posledic predolgega ne-ukrepanja ne gre podcenjevati. Upam, da bo minister za finance naslednjič v Bruslju le navzoč pri odločanju o ključnih odločitvah evro območja. Brez tistih, ki jih ni, lahko shajajo povsod, tudi v Bruslju.

Zimo omenjam, ker jo imajo ljudje dovolj. Pomanjkanje sonca obarva dan v sive barve, z manj optimizma in energije. To v tem trenutku najbolj potrebujemo – pozitivno energijo. Strašenje na zalogo ni prava pot. V Evropi je nujno pomiriti ljudi, tudi premožne, kajti denar je plaha ptica, ki rada odleti drugam, praviloma v bolj oddaljene tople kraje.

Vstop Hrvaške v EU bi lahko bil priložnost za vse. Ko gre sosedu dobro ali bolje, je prav, da se ga spodbuja. Priložnost bo za vse, za sinergijske učinke, povezave, skupne nastope. Vsako priložnost kaže zgrabiti čim prej. Večina nas na pristop ne bo gledala poslovno, a uspešne poslovne odločitve in ambicije so zgled, ki popravi vzdušje. Zato je tudi zgodovinski dogovor med Srbijo in Kosovom pravi dosežek, za sedanjost in prihodnost. Kaže ga iskreno in na glas pozdraviti. Vse, kar je dobro za Srbijo in Kosovo, je dobro za regijo, tudi za Slovenijo in EU. Dogovor bo stabiliziral regijo, tuje naložbe bodo prej in lažje mogoče, bolj varne bodo.

Še misel o snegu v marcu. Sneg je voda, vsaj vode ne bo manjkalo. O vodi je veliko slišati, mnogo tega je privlečeno za lase. Kot poročanje o »privatizaciji« vode, tujcih, ki se hočejo polastiti naših voda, in evropski komisiji, ki da počne vsemogoče packarije. V resnici strah z realnostjo in razmerami v Sloveniji nimajo veliko skupnega. V ponedeljek sem sodeloval na razpravi o vodi na GZS. Tam so bili predsednik države, ministri, komisar Potočnik, stroka, a o napihnjeni zgodbi o domnevno sporni direktivi ni bilo govora. Komisar je poudaril, da Komisija v skladu z zakonodajo Unije nima pravice posegati v lastninsko pravne odnose v članicah EU. Zato je v odnosu do lastništva, javnega ali privatnega, nevtralna. Odločitev, ali in v kolikšni meri je možno privatizirati državno premoženje, ostaja v izključni pristojnosti držav članic. V Sloveniji se vse pogosteje dogaja, da se na veliko pre-obremenjujemo z »virtualnim« svetom, ki ga ni. Preko ekranov, etra in časopisnih strani nas vsrkava in odtujuje od realnosti. Če nas v zimskem času dolgih noči odnaša v mrak in pesimizem, je na pomlad skrajni čas, da se prepustimo svetlobi, toploti in prihodnosti.