Ta veseli dan ali županova Micka se moži

Tako bi lahko poimenovali sedanje politično življenje. Linhartovi veseloigri »Ta veseli dan ali Matiček se ženi« in pa »Županova Micka« sta kljub letom aktualni še danes, saj smešita ravno tiste človeške lastnosti, ki so v današnji politiki še kako prisotne. Le da nekdanje plemiče zamenjujejo današnji politiki in malo manj politiki vseh vrst. V Linhartovih igrah je zmagala zdrava pamet in zvestoba poštenosti, česar danes v politiki ni pričakovati.

Morda bi A. T. Linhart danes svoji veseloigri zastavil nekako takole.

Bere ata župan ob zajtrku časopis in zarobanti »Laži, same laži, propaganda nasprotne stranke.« Nasprotne stranke so že tako ali tako po logiki stvari leglo lažnivosti, nedomoljubja in nepoštenosti. Vendar narod rad naseda takšni propagandi, zlasti tisti njegov del, ki voli nasprotno stranko. Ata župan se je hudoval, češ kakšna korupcija vendar. Vedno sem deloval odkrito in pošteno, sedaj pa tole. Nasprotni stranki bom dokazal, da sem resen in pošten župan ter dober družinski oče.

Po posvetu z občinskim služabništvom je padla odločitev. Ljudje se ukvarjajo z nepomembnimi obrekovanji, zato naj se njihova pozornost usmeri na županovo srčno kri. V Angliji so ljudje pozabili na župana Londona, ko se je ženil princ William. Kaj če se v Ljubljani omoži županova dika, njegova hči Micka. Prijetno dekle, polno ljubezni do naroda in tudi do žrebcev iz drugih strank, saj je bila večkrat na različnih praporih, vendar le zaradi domoljubja. Le krilo narodne noše je prekratko, kar moti tiste iz klerikalnih strank. S pomočjo šivilj se bo tudi ta pomanjkljivost odpravila.

In županova Micka se tako moži, v skladu s političnim in letnim časom. Na gregorjevo se ptički ženijo, pa ne samo oni. Tudi stranke, funkcionarji se ženijo s stolčki, vodilni z denarjem, veliko ljudi pa z revščino. Županova Micka se bo seveda omožila šele po skrbni, strokovni, neodvisni izbiri zato, da bo njena ženitna pogodba pred parlamentom tudi potrjena. Ženini naj bi bili žrebci iz političnih konjušnic, v katerih hrzajo prvaki strank ter drugi, ki so za ministrski stolček pripravljeni dati svoje kopito. Tej ženitvi se nato reče visoka politika. Pa ne zaradi postave in uma žrebcev ali neveste in njenega očeta, pač pa zato, ker jih je težko sklatiti s slovenskega neba. Županova Micka seveda še ne ve, da so te konjušnice usmrajene, skupaj z atom županom. Zato seveda tudi ne ve, da bo ta ženitvena zveza kratka, ter da zaradi tega ata župan nevesti ne daje nobene dote.

Ko sva takole z A. T. Linhartom hodila po mestu in razmišljala ne o veseloigrah, ampak o žaloigrah, mi je Linhart dejal, naj se znajdem sam in odpuhtel nazaj v čas, v katerem je živel. Tako sem tavajoč po mestu ostal sam, iskal Mirana Majerja ter ga dokončno našel v domu upokojencev. Vprašal sem ga za mnenje o novi ženitvi. S solzami v očeh (kar se vsakemu partijcu SDS spodobi) mi je dejal, da je vse v riti. Ne bom razpravljal o riti, sem rekel, čeprav se rit od riti razlikuje in to po obsegu. Dejal sem mu, da obseg riti ne sme vplivati na politično življenje v Sloveniji. S tem sva zaključila razpravo o vplivu riti na politično življenje in sem odšel.

P. S: Dragi bralec, dva nauka iz te zgodbe pa le sledita:

– Alenčici bi bilo bolje, če bi odšla h kralju Matjažu in tam ostala.

– Če bi imel mariborski župan Kangler za možitev godno hčer, bi bil morda še danes župan.