Miha je zadovoljen na svojem

Dve leti in pol, odkar je kandidiral na razpisu za neprofitno občinsko stanovanje, se je 31-letni Miha Nardoni 6. marca letos slednjič preselil na svoje. Kar samo se mi je smejalo, ko so mi postavili kuhinjo, pravi mladenič, ki je od rojstva na invalidskem vozičku.

Škofja Loka – »Na stanovanje sem čakal od septembra 2010, ko sem se prijavil na razpis. Bil sem osemnajsti na listi in bi lahko stanovanje dobil že februarja naslednje leto, če se ne bi začelo zapletati,« o svojem čakanju na občinsko neprofitno stanovanje pravi Miha Nardoni. Garsonjera v bloku v Virmašah in dostop do nje niso bili prilagojeni za invalida, tako da je moral Miha znova na čakanje. Možnost za stanovanje, ki bi bilo primerno hendikepirani osebi, se je pokazala, ko je občina začela obnavljati tristanovanjsko hišo na Trati.

In v njej je Miha Nardoni sedaj dobil kletno stanovanje. Da je narejeno po njegovih potrebah, je bilo potrebnega veliko čakanja in dialoga z občino, sedaj pa ga vendarle ima in čeprav spočetka ni želel v klet, je sedaj na svojem zelo zadovoljen. V stanovanje se pripelje z dvigalom, v njem so vsa vrata drsna, okna so na električno odpiranje in prilagojena je tudi višina stanovanjskih elementov.

»Ker nisem imel denarja za opremo, potreboval pa sem posebej za svojo višino in glede na dejstvo, da sem na invalidskem vozičku, prilagojeno kuhinjo, sem se znova obrnil na župana Miha Ješeta. V teh letih sem mu kar precej težil,« pripoveduje o svoji pustolovščini opremljanja stanovanja. »Vedel sem namreč, da je župan tudi član Lions kluba in sem ga prosil, naj mi klub pomaga pri opremljanju kuhinje. Lions klub Škofja Loka je res poskrbel za to in pritegnil še podjetje Alples iz Železnikov, da je izdelalo kuhinjske elemente. Zadnji delovni dan pred božičem so prišli iz Alplesa pomerit, z delavcem sva se tam zadržala dve uri. Kuhinja je šla v proizvodnjo prvi delovni dan letošnjega leta, v treh tednih je bila narejena, delavci so jo prišli montirat (za montažo so se odpovedali plačilu) in sedaj jo imam. Kar samo se mi je smejalo, ko sem jo videl postavljeno.«

Miha, hvaležen za vso pomoč pri opremljanju stanovanja, se sedaj v njem že dobro znajde. Urejeno je še malce po fantovsko in nekatera dela je še treba opraviti, da bo popolno, ampak Miha je zadovoljen, da je končno na svojem. Pri 31 letih se vsakdo želi osamosvojiti od staršev, Miha si je tega želel že lep čas, zlasti po treh letih študentskega življenja v Ljubljani. V svojem novem, samostojnem življenju si bo gospodinjil ob pomoči delavk iz javnih del, ki mu jih vsak drugi dan za poldrugo uro zagotavlja center za socialno delo. Veliko pa lahko opravi tudi sam, čeprav ima eno samo roko. V stanovanju tudi ne bo uporabljal svojega električnega invalidskega vozička, ki ga ima za gibanje po mestu, temveč običajnega sobnega, tudi zato, da obvaruje stanovanje ter sebi in pomočnicam prihrani čiščenje. Kaj mu v stanovanju še manjka, ali še kaj potrebuje? Pravi, da je večino potrebnih predmetov že kupil, edino, kar še pogreša in si trenutno ne more privoščiti, je sušilni stroj.