Pozna pravica ni prava pravica

Vlasto Nussdorfer smo doslej poznali kot državno tožilko, velik pečat pa je pustila kot predsednica društva Beli obroč, ki se zavzema za pravice otrok. Pred dobrim letom je bila v tej vlogi tudi na razstavi v galeriji Krvina v Gorenji vasi, kjer se je društvo združilo z likovnimi ustvarjalci, osebami s posebnimi potrebami, da so pomagali dečku Blažu, fantu z Downovim sindromom. Odslej bo Vlasta Nussdorfer kot varuhinja človekovih pravic "skrbela" za vse državljane.

Še sami ste bili presenečeni, ko ste bili v državnem zboru kar z 82 poslanskimi glasovi izvoljeni za varuhinjo človekovih pravic. Zakaj?

»Vedela sem, da je izjemno težko dobiti dvetretjinsko podporo, to je 60 glasov poslank in poslancev. Nekatere poslanske skupine so se izjasnile vnaprej in povedale, da me podpirajo, vendar kljub temu nikoli ne veš, ali bodo vsi njihovi poslanci tistega dne prisotni, da boš tako lahko dobil njihov glas. Podporo mi je vnaprej odrekla poslanska skupina Nove Slovenije, poslanska skupina SDS-a pa se je na komisiji vzdržala. Zato je bila situacija zelo nepredvidljiva. Vse ankete in napovedi, zlasti medijske, drugih nisem poznala, so mi obetale zelo, zelo tesen izid, tam okoli 60 glasov, a raje kak glas manj. Zato je bila seveda izvolitev z 82 poslanskimi glasovi prisotnih zame in najbrž za vse, veliko presenečenje. A prijetno.«

Ali pri svojem delu pričakujete politične pritiske?

»Veliko se govori o tem, da obstajajo politični pritiski na različnih področjih. Sama jih doslej pri svojem delu nikoli nisem doživela. Zato upam, da bo tudi delo varuhinje človekovih pravic potekalo nad politiko.«

Svoj mandat ste nastopili zelo dinamično. Katera je bila vaša prva naloga?

»Po prvih nekaj dneh lahko rečem, da se počasi seznanjam s kolektivom, za mano je celodneven kolegij s štirimi namestniki in generalno sekretarko, za katerega lahko rečem, da je bil odličen. Ob prihodu sem prejela vabilo na predstavitev Strategije razvoja Romske skupnosti v Pomurju do leta 2020. Dogodka sem se udeležila, saj so mi ne nazadnje pred nastopom funkcije pogosto očitali, da z romsko problematiko nisem najbolje seznanjena, ker sem pred šestimi leti kot kandidatka za varuhinjo v primeru Ambrus zavzela stališče, da morajo tudi Romi spoštovati pravice drugih, da imamo torej vsi dolžnost spoštovanja pravic drugih. S tem obiskom sem zagotovo odgovorila tistim, ki so mi to očitali, da bom povsem enakopravna do vseh, ki potrebujejo zaščito varuha, da pa bom pri svojem delu načelna.«

Izkušnje dosedanjih varuhov kažejo, da ljudje doživljajo veliko krivic v pravosodnem sistemu, kjer se postopki zelo dolgo vlečejo. Kako na to gledate z vidika svojih dolgoletnih izkušenj v pravosodju in kako se boste tega vprašanja lotili na svojem novem položaju?

»Sem zagovornica trditve, da pozna pravica ni prava pravica. Zlasti nekateri postopki bi morali imeti posebno prioriteto, tu bi poudarila predvsem vse, kar je povezano z družino, bodisi, da gre za kazenske ali pravdne zadeve. Seveda je treba pogledati tudi na krivce, prehitro včasih kažemo zgolj na pravosodje, saj vpogled v spise pove, da tudi same stranke, zlasti tista, ki ni zainteresirana za hiter razplet zadeve, njihov potek zelo zavlačujejo. Tu so še številna pravna sredstva. Ljudje imajo do njih vso pravico. Ne glede na razplet zadeve pa ostaja vedno ena stranka nezadovoljna, in ta opozarja, da so se ji med sojenjem godile krivice, največja pa je zanjo seveda pravnomočna sodba. Če bi vprašali drugo, bi trdila, da je bil izid pravičen. Zagotovo si bom na tem področju prizadevala za skrajšanje mnogih postopkov. So mehanizmi, ki lahko na to vplivajo, seveda v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje in javno upravo, pa tudi predstavniki sodstva.«

Večletne izkušnje imate tudi na področju nevladnega delovanja, kjer vas poznamo zlasti kot zaščitnico otrok žrtev kaznivih dejanj. Kakšni so vaši predlogi glede varovanja otrokovih pravic?

»S tem področjem sem se resnično v svoji karieri najdalj ukvarjala in ga dobro poznam. Največ lahko naredijo za otroke starši, ki morajo biti odgovorni. Večina je takih, tisti, ki to niso, pa iz dneva v dan dokazujejo, da jim je za otroke mar le na papirju in v besedah, v realnosti pa nikakor ne. Gre za zaupanje otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo, v primerih razvez in razhodov staršev, stike z otroki, številne kazenske postopke zaradi nasilja ... Tu so še otroci s posebnimi potrebami ... Velik problem je pedopsihiatrična obravnava otrok, ki ni zadostna. Na tem področju je treba narediti korenit premik s strani države, ki mora otrokom zagotoviti tako pomoč, in to redno, brezplačno in ne glede na kraj bivanja. V nekaterih krajih je pomanjkanje tovrstnega kadra še večje. Obstaja tudi velik problem izvedenstva, zlasti velikega števila izvedencev, celo za enega otroka. Tu je še Zagovornik – glas otroka, ki mora še bolj zaživeti, saj predstavlja dober projekt. Zagotovo pa so otroci prikrajšani še na drugih področjih. Gre za rejništva in posvojitve, pa tudi kot rečeno za otroke s posebnimi potrebami.«

Kako vidite varuhove naloge pri varovanju pravic iz delovnih razmerij, kjer je veliko kršitev, zaposleni pa pogosto brezpravna raja?

»To področje me iz dneva v dan bolj skrbi. Prej sem ga spremljala drugače, sedaj mu nameravam nameniti posebno pozornost. Stiske ljudi, ki ostajajo čez noč brez službe, brez pravic, na robu preživetja, so izjemne, pogosto povezane tudi s kaznivimi dejanji tistih, ki jih odpustijo. Potrebna je skupna akcija vseh služb. Varuh lahko pri tem opozarja, koordinira in spremlja zakonodajo ter ugotavlja, kje so pomanjkljivosti in kaj bi se dalo narediti.«

Kako razumete množične proteste po Sloveniji?

»Hudo mi je bilo, ko je kdorkoli, kjerkoli gladovno stavkal. Šlo je za posameznika, ki se je uprl nečemu, opozarjal na kršitve in se odločil, da se odpove hrani in na ta način protestira. Mnogo huje pa je, ko na ceste stopijo množice z napisi, zahtevami, ki jih dan za dnem predstavljajo zlasti oblastnikom, z njimi pa seznanjajo širšo javnost. V zadnjem času smo bili prvič priče tako množičnim protestom, ki smo jih običajno pred tem gledali le prek medijev v tujih deželah. Opozorila so resna, napisi zgovorni, včasih tudi žaljivi. Sem za shode in zborovanja, ki jih dopušča ustava, in ti morajo biti mirni, dostojanstveni. Vsaka agresija, sovražni govor, kaj šele nasilje, lahko povzroči tudi nepredvidljive posledice, ki jih bomo celo obžalovali.«

Ste četrta varuhinja človekovih pravic v Sloveniji; kakšen bo vaš osebni pečat tej instituciji?

»O tem bomo lahko govorili potem, ko bom že nekaj naredila, torej vsaj na polovici mandata. Vsak varuh pusti pečat, saj smo si zelo različni, čeprav opravljamo isto delo oziroma poslanstvo. Zato ne bi rada vnaprej govorila o pečatu, pač pa zgolj o tem, da se bom dela lotila vestno, zavzeto, z vsem znanjem in seveda s pomočjo vseh zaposlenih, ki pa dajejo dober obet. Zagotovo bom medije na rednih tiskovnih konferencah seznanjala s svojim delom, rezultati, težavami, predvsem pa, upam, tudi z uspehi.«

Od štirih varuhov ste druga ženska na tem položaju. Bi lahko rekli, da se ženske z večjo občutljivostjo lotevamo reševanja človeških stisk?

»Ne bi rada delala krivic moškemu spolu, vsekakor pa imamo ženske tudi nekaj posebnih lastnosti, ki so lahko prav pri delu varuha še posebej izstopajoče, med njimi je tudi večja občutljivost za probleme, empatija, morda tudi sistematičen pristop k reševanju in še marsikaj.«

Pred tremi leti, ko ste bili glavna govornica ob dnevu žena v Škofji Loki, ste dejali: »Ženske si ne želimo le rož in bonbonier, pač pa pravice.« Je takšna misel še vedno aktualna?

»Dolgo pot smo prehodile, zlasti od pravic na papirju do uresničitve marsikatere, ki nam je bila kršena. Menila sem in še vedno menim, da rože, pozornosti, darila na en sam dan v letu ne morejo prinesti zadovoljstva, če druge dneve ostajamo podrejene, žrtve nasilja, neenakopravnosti pri zaposlovanju in še marsičesa. To so lahko rožice, pozornost, ki jo dobimo katerikoli dan v letu, če pa je to na 8. marec, morajo pomeniti še nekaj več. Vesela sem, da ženske stopamo na različne zelo odgovorne položaje v družbi, ki nikakor niso več rezervirani za nasprotni spol. Dandanes je vse možno, le dostop do marsičesa je običajno malo težji, saj nekateri predsodki še vedno živijo. V družbi prihodnosti pa bodo zagotovo povsem izginili.«