Gneča na smučiščih, gneča na urgenci

Od lepega zimskega vremena je najbolj odvisno, koliko poškodovanih bodo obravnavali zdravniki urgentnega bloka jeseniške bolnišnice.

Jesenice - »Gneča v urgentnih ambulantah je bistveno bolj odvisna od vremena kot od dejstva, da je zdaj čas zimskih počitnic,« je svoje izkušnje z intenzivnostjo dela zaposlenih v urgentnem bloku jeseniške bolnišnice strnil predstojnik tamkajšnje kirurgije, asistent primarij Janez Pšenica.

Odločilna je pravzaprav vremenska napoved, na osnovi katere ljudje načrtujejo, kdaj bodo prosti, še pravi. Ker se pozna, da je smučanje za večino precej drag šport, v zadnjem času narašča število tistih, ki zimske radosti uživajo na saneh in na turnih smukah.

Užitek na snegu se za marsikoga žal konča s poškodbo in posledično obravnavo v bolnišnici. »Statistika pravi, da v povprečju obravnavamo 60 nujnih primerov na dan, od tega 50 poškodb. A to je zgolj številka, ki v realnosti pomeni od 20 do 140 nujnih primerov na dan,« pojasnjuje primarij Pšenica.

Pravi, da imajo zdravniki travmatologi načeloma raje zimo kot poletje, ker pozimi prevladujejo enostavne poškodbe, kakršne so izolirani zlomi okončin. »Poleti je poškodb sicer manj, a so te hujše. Pripeljejo nam motoriste, padalce, alpiniste …; ljudi, ki se ukvarjajo različnimi adrenalinskimi športi.«

Pravi, da so letošnje počitnice (pogovarjali smo se v sredo), relativno mirne. Največja gneča je bila med 8. in 13. februarjem, ko so obravnavali številne poškodbe gležnjev, zapestij pa tudi kolen in kolkov. Smučarji pridejo večinoma popoldne ali zvečer, odraslih je tudi v času počitnic približno enako kot otrok, čeprav bi pričakovali, da je slednjih med počitnicami več.

Poškodovani smučarji prihajajo iz bližnjih slovenskih pa tudi italijanskih in avstrijskih smučišč, veliko je tudi sankačev, katerih najbolj tipična poškodba je zlom gležnja. »Lani nas je s poškodovanimi sankači na debelo oskrbovala zaledenela proga z Ljubelja,« se spominja prim. Pšenica.

In če povprečen delavnik obstaja samo v statistiki, se postavi logično vprašanje, kako medicinsko osebje obvladuje ekstremne situacije z več kot sto nujnimi primeri na dan. »Smo relativno majhen kolektiv in nam zato ne preostane drugega, kot da dobro sodelujemo. Če se pojavi špica, potem pač tudi izven rednega delovnega časa ostanemo na delovnem mestu. Postopek obravnave poškodovanih je enak, ne glede na to kdaj jih sprejmemo, s tem da nenujnih stvari po polnoči ne operiramo, ampak operacijo opravimo zjutraj. Tudi kirurg ni neodporen na del dneva in zahtevno operacijo seveda radi naredimo v optimalnih razmerah. Če poškodba ogroža življenje, seveda operiramo takoj.«

Poškodovani v čakalnicah to različno razumejo. »Ko prednostno pogledamo nekoga, ki je grdo polomljen, ali pa otroka, se bo vedno našel nekdo, ki bo rekel »jaz sem bil tu pred njim«. Obstajajo tudi pacienti, ki vedno pridejo zvečer, ker vedo, da je dopoldne še hujša gneča, pa takšni, ki pridejo sredi noči zaradi malenkosti, ki bi jo lahko uredili naslednji dan v zdravstvenem domu …, kot da nikoli ne bi ničesar slišali o kakršnikoli medicinski temi! Ljudje so na splošno bolj občutljivi, kot so bili pred leti, manj poučeni in pogosto absolutno prepričani, da jim vse pripada. Pogosto tudi ne sprejmejo čakalne dobe, ne glede na to, kaj vidijo okoli sebe. So tudi takšni, ki se pri nas pojavijo teden dni po poškodbi, čeprav bi morali priti takoj …«

Nasvet? »Ob poškodbi se je treba načeloma najprej obrniti na urgentnega zdravnika v zdravstvenem domu. Za nujne primere, kjer je potreben reševalni avto, naj ljudje pokličejo številko 112. In seveda, naj bodo, kljub zavedanju o možnih poškodbah, športno aktivni. Z mislijo na to, da kot občasni športniki niso v optimalni kondiciji,« pogovor zaključi Janez Pšenica.