Plin do konca in avanturam naproti

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Zanimivosti / torek, 26. julij 2011 / 06:00

Več kot 4200 kilometrov, šest držav in osem potovalnih dni - in vse to z motorjem. Klavdija Zorman iz Cerkelj zadnja leta živi svoje sanje in po Evropi potuje s svojo dvokolesno "najdražjo".

Cerklje – Klavdijo Zorman večina krajanov Cerkelj in tudi drugih Gorenjcev pozna kot prijazno uslužbenko cerkljanske pošte, celo najbolj prijazno, saj je pred dvema letoma po izboru naših bralcev tudi uradno prejela naziv najbolj prijazne poštne uslužbenke.

A za prijaznostjo in ustrežljivostjo se skriva tudi nemirni pustolovski duh, ki ga Klavdija zadnjih šest let sprošča na motorističnih avanturah po Evropi, kjer doživlja tisto, kar je največ vredno – svobodo, kakor pravi. Ko se dela, se dela, ko pa se uživa, se uživa – je njeno življenjsko vodilo. Priznava, da je motor postal njen način življenja, da moraš za takšne avanture preprosto biti tak človek, da jo je zanj navdušil takrat še bodoči mož Boštjan, a da je za uresničitev sanj rabila kar petnajst let. Da sta otroka, hči Pia in sin Matic, odličen fotograf in tudi sodelavec Gorenjskega glasa, zrasla, in da se je nabralo dovolj prihrankov. »Petnajst let sem sanjala, da si bom kupila motor, leta 1998 pa sem si ga končno privoščila in naredila tudi izpit,« razloži s še vedno posebnim žarom v očeh. Sprva se je na nekajdnevna popotovanja odpravljala z manjšo skupino prijateljev, zadnji dve leti pa evropske in tudi afriške ceste premaguje skupaj z najboljšim prijateljem Viktorjem. Kot s prstom na vrtečem se globusu si brez predhodnih načrtov in omejevanj izbere lokacijo, večinoma kar neznano, kakor razlaga v smehu. Uredi misli, spakira nujno potrebno in svoj motor spremeni v premično kopalnico, pisarno, garderobno omaro. »Vsaka stvar ima svoj kotiček. Potem sledi slovo od domačih in prijateljev. Nato pa bolj kot ne plin do konca in na določenem ovinku domačega kraja pozabim na vse. Avantura se začne.«

Z motorjem je obiskala že večji del Balkana in saharske države severne Afrike, letošnja poletna avantura pa je zajela države vse do Ukrajine. Klavdija Zorman, ali Klara, kakor jo kličejo prijatelji, je tako lahkotno in zanimivo, kot rada pripoveduje, svoja doživetja z motorjem zapisala tudi v popotni dnevnik.

V enem dnevu v treh državah

»Nestrpno čakam Moldavijo. Bolj ko sem se bližala izhodu iz Romunije, topleje mi je bilo. V zraku vedno bolj čutim pravo energijo. Romunsko mejo prestopiva v skritih kotičkih, saj na meji ni bilo obmejnih, z železjem obokanih zgradb in visokim stropom. Mala vaška meja. Vsega dva mostička in še štirje, ko zagledam tablo Republik Moldova. Poseben občutek je, ko prvič vstopiš v neko državo. Tega se ne da povedati. To je treba doživeti. Meja. Izstopijo trije cariniki. Eden se zdi šef, drugi pregleda dokumente, tretji pa se spusti v klepet z nama. Podobno se nama je že velikokrat primerilo. Zdi se mi, da sva bila v enem dnevu v treh državah, saj sva prestopila mejo menda kar enajstkrat. To je bil tudi zame svojevrsten rekord. Na prvih kilometrih po Moldaviji si prepevam pod čelado. Kot že neštetokrat te dni. Država se mi zdi tako mehka. Ljudje nežni, objeti. Polno ljudi. Nežno prijazni drug do drugega. Odločiva se, da si privoščiva počitek v avtohtoni domači gostilni. Po dolgem času se do sitega najem in nato pot pod kolesa. Med vožnjo se pred menoj pojavi temno nebo. Ne, ne, si mislim. Ne bo dežja. Kaplje že letijo. Ne, ne, to je samo za vmes. O, pa ni tako. V trenutku se je vlilo. Komaj mi je uspelo obleči dežni kombinezon in s čelado na glavi sem stekla pod drevo. Če bi jo snela, bi bili mokri obe. Čelada in jaz. Samo to osamljeno drevo nama je ponudilo zatočišče in zaščito. Cigaret ali dva in že je po nalivu. Gremo dalje. Po velikosti in naravi je Moldavija zelo podobna naši deželi. Zelo hitro, celo prehitro, sva jo prevozila. Pozabila sem povedati, da naju je carinik spraševal vse mogoče. Kam v Moldavijo, po kaj, za koliko časa in kam sva namenjena. Šlo mi je na smeh, ker še za kilometer naprej nisem vedela, kaj in kako bo. Kaj šele za dan ali dva naprej.

Še ena nedoživeta dežela me čaka. Od daleč vidim pol modre in pol rumene table, na kateri z velikimi črkami piše Ukraine. Da, to je to. Uniformiranec dvigne rampo, pod nos pa ti pomoli bel listič. Zaporedna številka potnika, ki vstopa v državo. Takoj zatem od nekod prihiti policaj z veliko čepico, z druge strani pa za nama opreza še en carinik. Za vsak primer. Če bi slučajno prišlo do izgredov. Spet nov carinik od naju zahteva dokumente. Nato pa z desne še nov uniformiranec, ki se je pokazal še najbolj človeški. Spet smo v živem klepetu. Jaz po slovensko, on po ukrajinsko. Vsak po svoje. Še ena cigareta in naprej. Toooo, Ukrajina. Kako hitro sem pod sedežem svoje honde začutila, da sem v Ukrajini! Bum, bum, bum. Luknjica pri luknjici, pa vendar cesto vkup drži. Bum, pof, puf, z gumo v luknjo. Ne vem, kolikokrat sem si dopovedovala, da moram lepo voziti in se izogibati lukenj. Joj, bum. Spet luknja. Saj se jim je nemogoče izogniti. Preveč jih je. Potem pa kolovozi. Če ni bilo teh, je bilo pa treba prehitevati konjske vprege, obenem pa biti pozoren na nasproti vozeče kar prehitre avtomobiliste. Eden drugega prehitevajo. Vse je dovoljeno, vse je prav. Prehitro je spet prišla noč in seveda iskanje prenočišča. Kot vedno je bil tudi tokrat Viktor pravi strokovnjak. V tem ga ne prekaša nihče. Malo melanholičnega razpoloženja me pokliče: »Pridi, Klara. Greva.« Našel nama je mesto. Tudi motorja sta ob nama. Tokrat je bil to travnik poleg neke tovarne blizu ceste, po kateri so delavci med šesto in sedmo zjutraj prihajali na delo.«

Po petih dneh pri Črnem morju

Po petih dneh je Klavdija skupaj s svojim sopotnikom le prispela do cilja – do Črnega morja. Voda, brezskrbno poležavanje na topli mivki, a počitka je bilo prehitro konec. Pot do doma je bila še zelo dolga, prostih dni pa je bilo čedalje manj. Luknjaste ceste, iskanje goriva, popravljanje naslonjala za prevoz torbe na motorju, prenočevanje pri domačinih, meje in borbe z birokracijo, kupovanje medu v Karpatih, neskončne ceste Madžarske in zadnji kilometri do doma z zadnjimi atomi moči … zgodb kar ne zmanjka in spominov bo polno za celo življenje. »Ko sem ob petih zjutraj zapeljala na domače dvorišče, sem se razjokala od sreče, da mi je spet uspelo izživeti sanje. Bilo je naporno, a vredno …«