Brez kulture bo kokoš poginila

Slovenski kulturni praznik prihaja ob pravem času. Zdaj bi državljani Slovenije morali stopiti iz lastnih meglic in se odločiti, ali smo še narod, ki spoštuje kulturo. Ne le umetnost in lastno zgodovino, tudi kulturo življenja in predvsem kulturo dialoga.

Kranj - Verjamem, da vas preveva občutek, da je v zadnjem letu v Sloveniji marsikaj drugače. V »čast« varčevanju ob težki gospodarski situaciji država reže, kjer more, tudi v izobraževanju in še posebej v kulturi, hkrati se nam zdi, da ne zna prihraniti pri sebi. Pred nedavnim so poslanci v državnem zboru izglasovali povečanje priliva sredstev političnim strankam iz državnega proračuna, hkrati pa se samozaposlenim v kulturi v novi davčni in pokojninski zakonodaji kažejo škodljivi učinki, ki bodo v prihodnje nedvomno ogrožali njihov obstoj. Medtem ko se v javni razpravi še vedno ukvarjamo z zgodovino, ki nas, oplemenitena z aktualnimi ideološkimi nesmisli, vedno bolj deli na naše in vaše, pa pri tem pozabljamo na osnovno človeško kulturo, predvsem pa je kultura dialoga padla na grozljivo nizko raven. Vrnimo Sloveniji kulturo na vseh ravneh življenja, le tako bo naša trenutno precej oskubljena kokoš (kot Slovenijo vidimo na zemljevidu) spet dobila perje, kakršnega je že imela in si ga tudi zasluži. V četrtek so v Cankarjevem domu Prešernovi nagradi podelili pisatelju Zorku Simčiču in slikarki Marlenki Stupici, nagrade Prešernovega sklada pa mezzosopranistki Bernardi Fink in basbaritonistu Marcosu Finku, prevajalki Mariji Javoršek, pesniku Gorazdu Kocijančiču, baletni plesalki Regini Križaj, režiserju Metodu Pevcu in baritonistu Jožetu Vidicu. Na njih smo lahko ponosni.