Življenje, kot ga ni imel vsak (3)

Maks je že kot otrok spremljal tudi gradnjo bunkerjev Rupnikove linije. Povedal je, da so delavci – rezervisti, prihajali od blizu in daleč. Veliko je bilo tudi Dolenjcev. Maks si je – dosti pozneje – na tistem koncu našel ženo, in njen sosed, ki je pri gradnji bunkerjev sodeloval, je vsakič, ko ga je videl, zmajal z glavo, češ kakšni so ti Gorenjci, v košu nosijo gnoj in zemljo, sedaj pa še bunkerje gradijo tam, do koder vodijo le kozje stezice.

Prišlo je leto 1942, ko je imel Maks prvič opraviti s partizani.

»Na pašo sem peljal koze, ko ga vidim, ko je ležal pod drevesom. Pomigne mi, naj pridem k njemu. Začel me je spraševati, kako se pišem, pa ga vprašam, zakaj je to važno. Odgovori mi, da mora vedeti, za vsak primer, če jih prijavim. Da me potem poiščejo. Prav grozeče se je slišalo … Nazaj grede me spet vidijo in me povabijo, da se jim pridružim, saj so ravno pekli prašička. Sline so se mi pocedile, a sem raje odklonil. Kdo ve, morda pa je med njimi kakšen izdajalec, in če bi bil, bi se mi slabo pisalo. Veste, ljudje so bili vseh sort. Malo kasneje sem slišal govoriti možakarja – tistega, ki se je za nami vselil v našo hišo – da ve, kje so partizani. Kar vroče mi je postalo, pa sem odprl usta in mu ugovarjal, češ da se v gmajni pogosto kadi iz tal, kadar je rosa, pa potem sonce posije. Da ni nujno, da tiste »oblačke« povzročajo ljudje. Žal so pozneje, v hajki, veliko partizanov ujeli in pobili. Naneslo je tako, da sem tistega, ki mi je ponujal svinjsko meso, spet srečal. Postavil se je predme in mi začel groziti, da sem jaz pripeljal Nemce iz Čabrač. Nič se ne izgovarjaj, je rohnel name, mi nič ne poslušamo, mi nič ne zapiramo, mi kar ubijemo. Po celem telesu sem se začel tresti. Nisem vedel, kaj naj naredim. Če grem naprej, me lahko ustreli v hrbet, če ostanem … Čez čas sem se obrnil in vseeno šel, o krivcu sem molčal, čeprav sem vedel, kdo je bil tisti, ki je pripeljal Nemce …«

Kalvarije za Maksa pa še ni bilo konec. Ko so Nemci v Gorenji vasi izvedeli za tri mrtve partizane, so prišli s psi in Maks je moral iti z njimi, da jim pokaže, kje ležijo. Naslednji dan pa, ko žene na pašo, iz globeli, kjer so ležali mrtveci, sliši pritajeno govorjenje. Splazi se bliže in opazi kmeta, ki ga je poznal, in njegovega hlapca, ki sta trupla slačila. Za to izvedo Nemci in kmeta kaznujejo s tem, da mu odvzamejo živino, hlapca pa so pustili pri miru, ker je bil tako ali tako malo čez les. Maks prav tako ne more pozabiti mrtvega partizana, strašno je že smrdel, ker je razpadal, bil pa je brez glave …

Star je bil sedemnajst let, ko je dobil poziv na služenje vojaškega roka v nemško vojsko. Pred tem se nikoli ni peljal ne z vlakom ne z avtobusom. Spominja se vožnje z vlakom do Schladminga, bil je peklenski mraz, on pa slabo oblečen, lačen … bil je povsem neizkušen, ni znal niti besedice nemško.

»Ko smo stali v »postroju« in je poveljnik ukazoval, obrni se levo, desno, sem se zmeraj obrnil narobe,« pove Maks, oči so se mu zasolzijo in glas se mu zadrgne v grlu.

Za trenutek oba obmolkneva, zdelo se mi je, da mi je že vse povedal, da s svojo zgodbo ne bo nadaljeval, a sem se zmotila. Tisto, najhujše, kar je Maks doživel, je šele prihajalo.

Redkokdaj se mi zgodi, da bi imela občutek, da se je preteklost, v katero mi pripovedovalec odpira vrata, tudi dejansko vtihotapila v prostor. Takrat pa se mi je zdelo, da se je to zgodilo, da sem tudi sama začutila vso bedo ubogega, brezimnega vojaka, ki ga pošljejo na fronto, v Rusijo. Nekaj ledenega se je dotaknilo mojega srca ob misli na neizkušenega Maksa, še na pol otroka, ki ga vržejo z vsemi drugimi v kruto realnost ruske zime, kjer je človek pomenil manj kot nič.

»Tiste čase bi rad pozabil, a jih ne morem,« trudoma zajeclja. Obraz mu spreleti neslutena bolečina ob grozljivih spominih, ki jih trga iz svoje duše.

»Pri Minsku sem prišel na fronto, potem pa sem bil vseskozi v prvih linijah. Videl sem grozne stvari: ženske iz ruskih vasi, ki so jih gole metali v štirno, videl nečloveška pobijanja … bili smo tri dni obkoljeni, prišla je divizija, da nas je rešila. Ukazali so mi, naj grem po poljski telefon, ki je bil na neki razgledni točki. Da so te tam opazili Rusi, je bilo po tebi. Streljali so name, a sem se jim nekako izmuznil za hribom. Potem se je naša četa premaknila drugam. Že več noči zapored nisem spal, predstavljate si, kako sem padal v sneg, ko nisem vedel, kdaj me je med hojo zmanjkalo. Pridemo do neke kmetije, živina je mrtva ležala naokoli, videli smo uničene tanke.«

(Se nadaljuje)

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Nasveti / sreda, 14. maj 2014 / 14:14

Povej, kaj sanjaš …

»Pred nekaj meseci sem šla v pokoj in od takrat naprej večkrat sanjam o konjih. V sanjah jih običajno vidim, kako se pasejo na travnikih. Današnje sanje so se mi posebej vtisnile v spomin....

Objavljeno na isti dan


Prosti čas / sreda, 20. junij 2007 / 07:00

Začenja se Ostriginale

V  petek bosta notranjost in vrt pri Rdeči ostrigi v Škofji Loki za teden dni oživela. MKC pri Rdeči ostrigi namreč tam pripravlja festival Ostriginale, ki se bo ob 23. uri začel s koncertom...

Gorenjska / sreda, 20. junij 2007 / 07:00

Selimo se v nove prostore

Oktobra bo minilo šestdeset let, odkar redno izhaja Gorenjski glas. V jubilejnem letu se je (bo) zvrstilo več prireditev, največ obiska pa pričakujemo 22. septembra v Preddvoru, kjer bomo skupaj s...

Gorenjska / sreda, 20. junij 2007 / 07:00

Bančna previdnost pomeni prednost za varčevalce

"Da je Gorenjska banka previdna banka, pomeni prednost za varčevalce," pravi predsednik uprave Zlatko Kavčič in poudarja, da banka v zadnjih letih zaradi slabih naložb ni imela izgub. Kot pravi, so se...

Gorenjska / sreda, 20. junij 2007 / 07:00

Slovenci vseh dežel, sprostimo se!

Zdi se, da bi nas nekateri radi še bolj sprostili. Naredili to družbo takšno, da bi bili v njej manj vpeti in napeti. A bojim se, da sproščenosti človeku ne morejo dati ne stranke ne vlada ne država,...

Gorenjska / sreda, 20. junij 2007 / 07:00

V Buzuniji posredovali tudi Slovenci

Bojne skupine Evropske unije (EUBG) delujejo pod vodstvom EU na podlagi zahteve Združenih narodov, njihovo poslanstvo pa je preprečevanje konfliktov, razdvajanje sprtih strani s silo, izvajanje evakua...