Slovenci vseh dežel, sprostimo se!

Zdi se, da bi nas nekateri radi še bolj sprostili. Naredili to družbo takšno, da bi bili v njej manj vpeti in napeti. A bojim se, da sproščenosti človeku ne morejo dati ne stranke ne vlada ne država, za sproščenost si mora prizadevati predvsem vsak sam. In za to tudi kaj narediti.

Je res, da smo Slovenci nesproščen narod? Odgovori so gotovo različni. Znano je, denimo, mnenje, da so sonarodnjaki, ki živijo v vinorodnih deželah, bolj sproščeni od tistih, ki so (bili) obsojeni na prebivanje v zgolj žganjerodnih. Sicer pa so se v enih in drugih včasih sproščali zlasti na veselicah, ko so se napili, se nato v stanju opojnosti stepli in za povrh še koga »zaštihali«. Posledica takega izida je bila seveda nova nesproščenost. Nedavno pa je dr. Peter Jambrek, predsednik Zbora za republiko, postavil še globljo diagnozo: da smo nesproščeni tudi v politiki, še zlasti pa v gospodarstvu, nekaterih medijih in visokem šolstvu. In hkrati že predpisal terapijo: »Zdajšnja vlada potrebuje vsaj še en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenosti na 50-letni podlagi diktature.« Torej: ko bo imela ta vlada popoln nadzor nad gospodarstvom, mediji in univerzami, takrat bo ta dežela povsem sproščena?

Ne zamerite, ampak o tem obetu si upam podvomiti. Po mojem ima slovenska nesproščenost globlje korenine. Gre za mnogo daljše zgodovinsko obdobje. Tistim dvanajstim letom, ki se očitno nanašajo na vladavino LDS (1992-2004), bi dodal še zadnja tri leta, priznal, da smo imeli pred tem 50 let komunistične diktature, vse skupaj pa bi podložil z več kot tisočletno prevlado katoliškega enoumja. Če kdo, potem je za nesproščenost tega ljudstva (po)skrbela Cerkev s svojo moralko. Na »sproščenje«, ki ga Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži kot »občutek, ki nastopi ob prenehanju velike čustvene napetosti«, pa očitno še čakamo. Revolucije 20. stoletja (socialna, seksualna, informacijska in še katera) so naredile svoje, nekaj od stoletne nesproščenosti pa je gotovo še ostalo.

Dvomim tudi, da bi bila sproščena družba, v kateri bi imela katerakoli vlada kontrolo nad vsem. To smo v zgodovini že večkrat vzeli in izkusili. Nekoč sem kot urednik Žirovskega občasnika naredil dolg intervju z legendarnim žirovskim povojnim zdravnikom doktorjem Karlom Bernikom. V njem mi je povedal tudi, kaj se mu je primerilo, ko se je po študiju vrnil domov. »Imel sem dobrih petindvajset let, ko sem končal študije v Zagrebu in se vrnil v Kranj, kjer je živela mati. Kmalu zatem me je na trgu pred cerkvijo srečal pomembni kranjski mogotec. Na moj pozdrav je snel polcilinder, se s kislo prijaznim nasmehom, kakršnega je zmogel samo on, obrnil k meni in dejal: 'Niste bili čisto naši, ne vem, ali bo za vas kakšna službica!'« Doktor mi je zaupal tudi, kdo je bil tisti »kranjski mogotec«, ki ga v objavi ni želel imenovati. To je bil g. Matija Škerbec, znameniti duhovnik in klerikalni politik, v letih 1936-41 tudi kranjski dekan.

»Niste bili čisto naši, ne vem, ali bo za vas kakšna službica!« To je prastari klerikalni kadrovski recept, ki so ga z vso vnemo uporabljali tudi komunisti (kako ga ne bi, saj so njihovi prvaki hodili v katoliške šole), čeprav v zadnjih letih že bistveno manj kot v prvih. Dr. Jambrek je imel prav, ko je iz obdobij nesproščenosti izvzel tista tri Demosova leta (1989-92) med polstoletno komunistično in dvanajstletno liberalsko nadvlado. Takrat smo mnogi zadihali bolj sproščeno, okusili smo tisto, čemur Spomenka in Tine Hribar pravita »prostost duha«. Pa ne za dolgo. Kmalu se je izkazalo, da so tisti, ki so pri koritu (»naši«), lahko precej bolj »sproščeni« od onih, ki so od njega odrinjeni (»vaši«) ali pa zaradi samosvojosti k njemu sploh ne tiščijo.

Preberimo še, kako je doktor Bernik sklenil prej navedeno pripoved o srečanju s kranjskim dekanom. »Tudi če bi bil kdaj še tako goreč pripadnik njihove stranke, bi me takrat zagotovo minilo. Priskutili so se mi te vrste vplivi na življenje že mnogo prej, takrat pa sem za svojo odločitev dobil le še eno potrdilo že sprejetih nazorov – in tega sem se držal vse življenje.« Poznal sem ga, bil je tudi moj zdravnik in lahko potrdim, da je res, kar je zatrdil. Nikoli ni bil komunist, zato pa tem večji humanist. Zdravil je seveda vse, »ta rdeče« in »ta črne«. Navedel sem njegov in dekanov pogled na »sproščenost«, izberite pa sami. Kolikor še niste, seveda, večina se je tako ali tako že opredelila.