V ulici treh slavčkov

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 15. januar 2013 / 06:00

V petek je gledališka sekcija KUD Valentin Kokalj Visoko v domačem Domu krajanov premierno uprizorila komedijo Dragutina Dobričanina Skupno stanovanje v režiji Hermana Mubija.

V petek zvečer je mlado gledališko skupino z Visokega za »dober občutek« najprej pozdravila do zad­njega sedeža polna dvorana Doma krajanov. Z razlogom. Na Visokem so tri sezone nazaj po dobrih petnajstih letih znova oživili gledališko dejavnost. Najprej so na oder postavili Torkarjevo satirično komedijo Vstajenje Jožefa Švekja, lani je sledila komedija Sobe švicarskega avtorja Köbelija, »stanovanjski problem« pa je tudi v središču najnovejše komedije srbskega avtorja, sicer igralca Dragutina Dobričanina (1922–1988), starejši se ga boste spomnili iz nadaljevanke Gledališče v hiši, z naslovom Skupno stanovanje. »Gre za zaprašen tekst iz ropotarnice nekdanjega Gledališča čez cesto, ki se mi je zdel zanimiv za našo razširjeno gledališko ekipo, v času, ki ga zdaj živimo, pa na neki način tudi aktualen,« je po predstavi dejal režiser Herman Mubi, ki je tudi tokrat še enkrat več odlično opravil delo.

Igra Skupno stanovanje sodi v žanr lahkotne situacijske komedije, bulvarke, kot ji rečemo. Torej brez velikega moraliziranja z nalogo predvsem nuditi sprostitev in dobro voljo tako gledalcem kot nastopajočim. Tako je tudi bilo. Zgodba skupnega stanovanja je ravno pravšnja, žebljica na glavico žanru. V večjo stanovanjsko zgradbo v ulici Treh slavčkov, ki še ni dokončana, se drug za drugim bolj »na šverc« kot ne začnejo vseljevati bodoči stanovalci, študent Miša, njegov podnajemnik Pepi, varnostnik gradbišča ded Bogo z družino, Tetka Pola, Rada … Ker je prostora premalo za vse, morajo v skupnosti vendarle vzpostaviti neki sistem sobivanja. Tako ob vseljevanju v prvem kot v njihovi stanovanjski skupnosti v drugem dejanju.

Priznam, ob gledanju predstave sem se spet vrnil v čase »dobre stare Juge«, ko se je za nekoliko boljši kos kruha podobno kot danes tudi bilo treba znajti, z eno razliko, da takratni drobni iznajdljivci niso naredili take škode kot današnji »mojstri laži in prevar«. Stare čase je bilo moč prepoznati tudi v zgodbi sami. Prvi del je bil brez dvoma »srbski«, ti so z razliko od nas, Slovencev, v bivši državi znali in si upali vseliti kar na črno, drugi del, ko se stanovalci nekako legalizirajo, pa je predvsem »slovenski«, saj se znamo hitro spreti, kdo bo imel česa več in kdo manj. Tudi prvi zaključek je nekdanji, vseh osem stanovalcev (štirje pari – osem republik oziroma avtonomnih pokrajin nekdanje države) se namreč »poparčka« in pobota med seboj. Pravi konec je dodal režiser sam, v imenu države v stanovanje vdre državna varnost, v resnici pa so to le novi stanovalci …

Ves čas predstave je bilo videti, da je mlada visoška igralska ekipa na odru uživala. Osrednji lik deda Boga je odigral prekaljeni Frenk Kranjec, katerega bogate izkušnje ter njegovo igralsko znanje in moč sta za sabo potegnila tudi ostalo ekipo po večini mladih svežih igralcev. Ob Frenku jih igra še deset: Bošt­jan Omerza, Emil Buh, Vesna Čulig, Aleksander Gašperlin, Eva Krč, Nataša Gros, Tjaša Križnar, Damjan Dolžan, Matic Trdin in Damjan Avguštin. Prav vsak izmed njih se je odlično znašel v svoji vlogi, naj bo to za okolico nezainteresirani Dragiša, poduhov­ljeno ostra tetka Pola ali pa nabriti Pepi ali študiozni Miša. Ne glede na to, da je na odru precej prometa, tako fizičnega kot besednega, so se igralci pod taktirko Hermana Mubija odlično znašli. Predstava Skupno stanovanje bo vsekakor nasmejala še precej gledalcev, v to ne dvomim.