Hm, starost, kaj je to?

Tisti, ki pripadamo Gorenjskemu glasu, Mileno Miklavčič že dobro poznamo. Zlasti po člankih, nekateri tudi po njenih knjigah. Ko preberete ta pogovor, jo boste poznali še bolje.

Milena, še vedno živiš tam, kjer si se rodila. Bi, če bi imela možnost, živela kje drugje?

»Nikakor! Sem zelo tipično vaško dete, moram biti obkrožena z meni ljubimi ljudmi, moram imeti svoj vrtiček, slišati bitje zvona v cerkvi sv. Martina. Kjerkoli drugje bi se počutila utesnjeno. Svoboda pa je ena od stvari, ki mi v življenju največ pomeni. Veliko potujem po svetu, uživam ob ogledu različnih znamenitostih, a kaj, ko je vračanje zmeraj nekaj strašno sladkega. Z zadnjo knjigo Ženske sem prvič v življenju prečesala vso Slovenijo, za menoj je več kot 85 literarnih večerov. Če se lahko v enem dnevu znajdem na povsem drugem koncu domovine, mar to ne pomeni, da so danes daljave nekaj povsem drugega, kot so bile nekoč, ko se je hodilo peš?«

Bo težko poiskati najlepši ali najbolj živ spomin iz žirovskega otroštva?

»Nimam kakšnih izrazitih spominov, bila sem vase zaprt otrok, ki je odraščal ob strogih starših; ti pogosto niso kazali razumevanja za stvari, ki sem jih rada počela. Spominjam se učiteljice Marice Wolfove v prvem razredu, h kateri sem, po daljši odsotnosti zaradi operacije mandeljnov, hodila na dodatne ure. Bila je zelo prijazna, topla ženska. Ne bom pozabila četrtega razreda, ko smo, še danes ne vem zakaj, imeli vsi vedenje štiri. Približno ob istem času mi je ena od sošolk napisala anonimno pismo, češ da 'sem tako grda, da se ne bom nikoli poročila'. Bila sem bolj okrogla in nekje v podzavesti je ostalo tudi nič kaj prijazno zmerjanje danes že pokojnega učitelja telovadbe. Pozimi sva se s sestro greli v eni postelji, strop pa se je svetlikal od srena, ki je bil reden gost najine otroške sobe. Najlepše je bilo, ko sem obiskovala knjižnico, gospa Jelka Šubic je rada kramljala in tisti pogovori o knjigah so mi bili zmeraj zelo ljubi.«

Kateri je tvoj največji dosežek v življenju?

»Moja družina. Skupaj smo doživeli veliko lepega pa tudi precej hudega, pogosto nisem mogla razumeti, zakaj ravno na nas pada toliko ošpičenih prekel. Vztrajnost pa optimizem, ki ga imam že v krvi, so pomagali, da smo vedno znova zlezli na zeleno vejo. Pogosto se je bilo potrebno znajti, narediti vse domala iz nič. Drugi najboljši dosežek so knjige, ki sem jih napisala.«

Tvoje knjige so dveh vrst – za otroke in za odrasle. To sta dva različna svetova, kako se znajdeš med njima?

»Moje otroške knjige prihajajo iz srca, zelo radi jih vzamejo v roke tudi odrasli. Ravno te dni mi je neka babica napisala, da ima ob branju zgodb občutek, kot bi jih doživljala sama, skupaj s svojimi otroki. Nikoli se ne bi do te mere spozabila, da bi pisala v slengu, ali da bi poskušala biti kako drugače všečna mladim bralcem. Pred dnevi je izšla slikanica o lastovkah. Koliko otrok danes ve, kakšne so? Seveda, nekaj povsem drugega so zgodbe za odrasle, kjer si lahko dam duška na drugačen način. In to brez dlake na jeziku. Nič več ne zardevam, ko me sprašujejo, zakaj se pri pisanju ne izogibam erotiki. Brez nje je življenje pusto in prazno, mar ne? Zelo rada imam žensko dušo, njeno prefriganost, sprenevedanje, igranje, dobrikanje, dvoličnosti. Vsak, ki ga poznam, mi nehote nudi polno naročje zgodb, ki jim dodam kanček domišljije, preden jih morebiti zapišem.«

Popisala si spolno življenje naši starih staršev, ko sem te bral, sem se spraševal, ali je bilo res tako enolično in nemalokrat tudi prostaško. Tudi tvoje Ženske so mi dale misliti. Se je v zadnjih sto letih utrip naše spolnosti res tako spreminjal ali pa ti izbiraš le skrajne primere?

»Te, tako imenovane 'seksualne zadeve' se me že lep čas držijo. Letos so me povabili k snemanju dokumentarnega filma o spolnih motnjah pri sodobni ženski, vsak teden se na moji mizi znajde najmanj pet pisem za rubriko zaupnosti v Nedelu, v katerih ženske tarnajo nad nesposobnostjo moških partnerjev. Če sodim po tem, kar vidim in slišim, bi rekla, da smo se tudi pri ljubljenju spremenili: postali smo leni, izbirčni, presiti vsega. Če ne gre, radi valimo krivdo na druge, nasedamo medijski in filmski propagandni podobi dobrega seksa. Če vzamem v zakup še izjave znank, prijateljic, se slovenskemu seksualnemu življenju ne piše nič dobrega …«

Kako doživljaš stanje, v katerem je slovenska družba in ga imenujemo z besedo kriza?

»Oh ja, za svojo dušo včasih napišem tudi kaj političnega. Menda so ponedeljkovi komentarji na Radiu Sora med najbolj poslušanimi. Včasih imam občutek, da si preveč želimo, ob tem pa se premalo trudimo, da bi to dosegli. Prepogosto tarnamo, da živimo od zraka, istočasno otrokom kupujemo vse, kar jim pade na pamet. Za to, da nimamo, mora na primeren način vedeti vsa družina. Pridejo trenutki, tudi meni so se dogajali, ko ni denarja za marsikaj, niti za kruh niti za počitnice. Biti reven ni ne bolezen ne sramota. O tem moramo govoriti na glas, ker nam bo potem lažje. Tisti pa, ki imajo vsega (pre)več, se morajo učiti solidarnosti, pomoči revnim. Žal je realnost drugačna, tisti, ki so zaradi belega kruha celo objestni, mi res niso všeč. Za vse večne čase bom hvaležna staršem, ki so me naučili, da se tudi s skromnostjo daleč pride.«

Sošolci iz žirovske osnovne šole smo v letu 2012 dopolnili vsak svojih 60 let. Bliža se nam obdobje, ki se mu reče starost. Bi se morali nanjo pripraviti?

»Hm, starost, kaj je to? Ko sem bila otrok, so se mi tisti pri tridesetih zdeli starci; ko mi je bilo štirideset, sem verjela, da so oni pri šestdesetih z eno nogo že tam čez. Biti star je relativna stvar, nenazadnje poznam kar nekaj nemogočih starcev pri dvajsetih, ki ne počnejo drugega, kot da se valjajo pred računalnikom, šimfajo družbo in državo in kradejo čas bogu in sebi. Zavestno poskušam biti drugačna. Imam dva idola: Nežo Maurer in Adolfa Križnarja. Dokler bom lahko pisala in enako navihano razmišljala kot Neža, bom na konju in dokler bom migala vsaj približno toliko kot Adolf, bom strašno vesela.«

Imaš v načrtu še kak večji projekt, še več knjig, še kaj za dušo?

»Trenutno sta moja glavna radost vnuka, Žiga in Gal. Predolgo sem čakala nanju, da bi ju pustila na stranskem tiru. Ko pride kakšna nora ideja, sedem pred računalnik ob kakšni nečloveški jutranji uri in pišem. Idej je dovolj, morda celo preveč, nekatere so zabavne, druge zahtevajo hitro uresničitev. Ljubim izzive, ogenj v očeh, brez tega bi bilo življenje pusto in dolgočasno.«