Čas, ko ni niti priložnosti (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 30. december 2012 / 06:00

Dan pred božičem me Anita pokliče in pove, da je Jani dobil službo za pol leta, da naj pridem na torto, ki jo bo spekel, ker želita veselo novico praznovati tako, kot se spodobi. Žal se ni izšlo, le njuno pripovedovanje sem morala mičkeno spremeniti.

»Ja, kar izbriši tisti del, ko govorim o tem, da sva žalostna in nesrečna,« se zasmeje Anita in doda še nekaj drugih napotkov. Na srečo je bilo na diktafonu jamranja komaj kaj.

V mestu, kjer živita, je nešteto možnosti, da lahko tudi tisti, ki nimajo ničesar, zaužijejo nekaj sprostitve. Poleti so prekolesarili Barje po dolgem in počez, na Vrhniki so zavili proti Horjulu, do Polhovega Gradca, kjer so obiskali sorodnike. Hodili so na organizirane pohode, Miha pa se je vključeval v počitniško organizirano varstvo. Skupaj so odkrivali različne tematske poti, bili zraven na odprtjih različnih razstav, uživali na literarnih večerih, delavnicah za spretne prste, degustacijah.

»Veste, če slediš različnim prireditvam, ogromno najdeš, kar je brezplačno in še kvalitetno povrhu,« trdi Anita, ki se nikakor ne strinja s tistimi, ki pravijo, da so revnim zaprte vse poti.

»Vsaka knjižnica ima posebno stojalo, kjer lahko brezplačno vzamemo knjige, ki jim je rok trajanja potekel. Na ta način smo se krepko založili z različnim čtivom, tudi pravljicami, pa s starimi, vezanimi številkami Cicibana. Iz druge roke so bila kupljena tudi kolesa, na pol zastonj sva jih dobila. Zadnjič je nama soseda v bloku ponujala skoraj novo kuhinjo, a kaj, ko je nisva imela kam dati. Boli me, ko nekateri ljudje skrivajo, da so revni. Zakaj le? Saj to ni bolezen, nekaj sramotnega. Se pač zgodi in če smo potrpežljivi in vztrajni, tudi revščina enkrat mine,« razlaga Anita.

Spominjata pa se dogodka, ko so paketi Rdečega križa zamujali, še Miha je bil bolan, nekaj se je zataknilo tudi pri plačilu zdravstvenega zavarovanja, onadva pa nista imela niti toliko denarja, da bi šla lahko na kavo.

»Iz zadnjih požirkov mleka sva Mihi naredila zajtrk, za naju ni nič ostalo. Kaj bova, so govorile najine oči. Po pravici povem, strah, ki se je vtihotapil v našo sobico, je postajal vedno večji. Čeprav je deževalo, smo se oblekli in se napotili proti tržnici. Imeli smo srečo, že na prvi stojnici smo dobili nekaj jabolk, ki so bila mičkeno nagnita, a še zmeraj užitna. Naredila sva čežano, vsi smo se najedli, a vseeno je v želodcu ostal grenak priokus. Kaj pa, če se tako zlahka ne bi izšlo?«

Samo enkrat samkrat sta se tudi javila na oglas, kjer so ponujali »dobro ohranjena oblačila«. Domov sta privlekla kar nekaj vrečk, a kaj, ko je bila vsebina povsem neuporabna. Ljudje so se želeli zgolj znebiti navlake.

Jani prav tako ni skoparil z jeznimi besedami: »Najbolj mi gre na živce, ko koga slišim reči, da bi moral biti bolj ponižen. Ponos in dostojanstvo sta pogosto vse, kar ostane, ko vsega drugega zmanjka. V našem bloku, ki je zadnje čase znan kot blok revežev, živi na primer družina, o kateri se veliko govori, bere. Znajo pritisniti na prave tipke sočutja, ljudje jim prinašajo vse mogoče, oni pa s stvarmi prekupčujejo in dobro služijo. Hčerka hodi okoli vsa v zlatu, pa tega nihče ne vidi. Sosedje se jih bojimo, pustimo jih pri miru, čeprav bi lahko povedali marsikakšno pikro zgodbo …«

Ne morem si kaj, da ne bi še enkrat vprašala Anite, če si kdaj pa kdaj vseeno ne zaželi, da bi se vrnila domov, kjer bi bilo za vse lažje. Nenazadnje bi lahko domači pazili na Miho, njej pa bi ostalo več časa za iskanje zaposlitve. Odločno zmaje z glavo.

»Doma bi se počutila kot v zlati kletki, kot v suženjstvu. Vse bi moralo biti tako, kot bi ukazala mama, če ne, bi sledile kazni. Včasih, ko ni bilo po njeno, nam je celo odklapljala elektriko, se izmišljevala stvari, ki sploh niso bile resnične, ljudje pa so ji verjeli in nasedli. Z Janijem sta si tudi svetovno nazorsko zelo na nasprotnih bregovih in bi hitro počilo.«

Zgodbo, ki bi morala biti osrednja, pa sta stisnila na konec. Ker pač nočeta, da bi se hvalila in postala kakšna junaka. Anita je konec avgusta, v dneh, ko so starši kupovali šolske potrebščine, pred trgovino našla denarnico, v kateri je bilo skoraj 500 evrov gotovine. Ne da bi razmišljala, je pogledala, če je kje tudi kakšna osebna izkaznica, ko jo je našla, je sedla na avtobus in denarnico odnesla presrečni lastnici, ki sploh ni opazila, da jo je izgubila.

»In kaj ste dobili za lon?« jo radovedno pobaram. Oba z Janijem se zasmejeta, zmajeta z glavo in v en glas odgovorita: »Zavitek prave kave!«

(Konec)