Rad dela v hlevu, a še raje v gozdu

Anton Arh, prejemnik priznanja za najbolj skrbnega lastnika gozda na blejskem gozdno gospodarskem območju: ne boji se, da bi pri delu v gozdu srečal medveda, a pove zgodbo o medvedjem brlogu sredi pašnika, o tem, da Bohinjci sekajo drva le v času od stare lune do velikega šmarna, o krivici, da je bohinjska smreka enako vredna kot ravninska ...

Zavod za gozdove Slovenije vsako leto izbere najbolj skrbne lastnike gozda, v vsaki območni enoti po enega. Na blejskem gozdno gospodarskem območju so letos izbrali Antona Arha, gospodarja na Gregorčevi kmetiji v Grajski ulici v Bohinjski Bistrici.

Ko smo v torek Antona obiskali v Bohinju, smo v »grajski« ulici pričakovali tudi bolj gosposke pogoje za kmetovanje, a je realnost precej drugačna: hiša s hlevom, v katerem je trenutno sedem goved, je tik ob cesti, na utesnjeni lokaciji, kjer ni nikakršne možnosti za širitev in razvoj. Kmetija obsega štirinajst hektarjev zemljišč - deset hektarjev gozda in štiri hektarje kmetijskih zemljišč, med katerimi je tudi 2,5 hektarja rovta v zaraščanju v bližini Koče dr. Janeza Mencingerja.

Gregorčeva gozdna posest je precej razdrobljena. »Pri nas so bili nekdaj mesnica, čitalnica in tudi gostilna, ki je zaprla vrata po drugi svetovni vojni, leta 1948. Moj stari oče je denar, ki ga je zaslužil, vlagal tako, da je kupoval gozdove, ki so bili naprodaj. In kupoval jih je kjerkoli v Bohinju,« pojasni Anton in doda, da imajo zato gozd v šestih kosih, največji med njimi meri štiri hektarje in je od vseh tudi najbolj oddaljen - sedemnajst kilometrov. Vsi gozdovi so po zaslugi gozdnih cest, zgrajenih v šestdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, dobro odprti, le del gozda je v tako hudi strmini, da bi bilo možno le spravilo z žičnico. Sekajo toliko, kot jim omogoča letni etat. Lani so posekali 70 kubičnih metrov drevja, letos bi ga lahko 150 »kubikov«, a so zaradi deževnega vremena »prišli« le do petdeset kubičnih metrov in bodo razliko nadoknadili prihodnje leto.

Ali kaj pazijo na to, kdaj sekajo? »Les za drva vedno sekamo v času od stare lune do velikega šmarna, saj takrat vsebuje najmanj soka, vode. To je v Bohinju zakon, a ko sem to pripovedoval sorodniku na Dolenjskem, se mi je smejal,« pravi Anton in doda, da pri lesu za prodajo ne pazijo na čas poseka. Manjše količine lesa posekajo sami, za večje najamejo izvajalca, ki po poseku poskrbi tudi za gozdni red. »Sekači vzamejo približno četrtino vrednosti posekanega drevja. To je sprejemljivo,« pravi Anton, ki se dobro zaveda, da je delo v gozdu tudi nevarno. Doslej se mu je še vedno vse srečno končalo, a bil je že v kritični situaciji, ko bi se s traktorjem skorajda prevrnil. Za varno delo v gozdu je bil tudi na dveh tečajih zavoda za gozdove - o delu z motorno žago in spravilu lesa s traktorjem.

Ves les prodajo kot hlodovino. »Odkar se je v Bohinju pojavil še en odkupovalec lesa, se je cena zaradi konkurence nekoliko zvišala. Cena je zdaj še kar znosna, povprečje za smrekovo hlodovino je od 80 do 85 evrov za kubični meter, a lahko bi bila višja, če upoštevamo, da smreka raste od 90 do 100 let, preden je »godna« za posek,« pravi Anton in doda, da bohinjska smreka, ki raste bolj počasi in ima boljši les, na trgu ni nič več vredna kot nižinska.

Gozdovi so zdravi, z boleznimi, škodljivci, divjadjo in ujmami nimajo težav. Lubadarja držijo na kratko in mu ne pustijo, da bi se pretirano razmnožil in razširil. Divjad jim ne dela škode, letos še divjih prašičev ni bilo, dobro pa vedo, da je v bohinjskih gozdovih prisoten medved. »Da bi ga srečal med delom v gozdu ...? No, tega me ni strah,« pravi Anton in pove zgodbo vaščana, ki je v gozdu nedaleč od Bistrice pripravljal drva, a je pri tem našel medvedov brlog sredi pašnika, ograjenega z električnim pastirjem. Naravne ujme so jih doslej zaobšle, nedavne poplave so z ene od gozdnih cest odnesle le nekaj peska.

Anton za razliko od marsikaterega lastnika gozda točno ve za svoje gozdove in meje svoje gozdne posesti, redno spremlja dogajanje v gozdu, sproti pospravlja »lubadarke« in podrta drevesa, ob poseku poskrbi za gozdni red, vsako leto nameni od dvajset do trideset ur za nego sestojev, dobro sodeluje z javno gozdarsko službo ... »Gozdarji upoštevajo moje želje in potrebe, jaz njihovo mnenje in zahteve,« pravi. Nekdaj je delal v LIP-u v Bohinju, zdaj je že dve leti »na čakanju«, sredi januarja prihodnjega leta naj bi se upokojil. Dela ima dovolj - doma na kmetiji v Bistrici in na petnajst hektarjev veliki kmetiji, ki jo je pred dobrima dvema letoma na Koprivniku podedovala njegova žena. Veliko obveznosti ima tudi kot gospodar Agrarne skupnosti Bohinjska Bistrica. Redno spremlja dogajanje v gozdovih, zagotavlja »sanitarno« sečnjo, skrbi, da se pašne površine ne zaraščajo, vzdržuje ograje okrog pašnika ...