Kultura košnje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. julij 2008 / 06:00

Ja, kaj je pa zdaj to - da se o košnji piše v Snovanjih?! Ima to kmečko delo sploh kak kulturni pomen? Odgovor je nedvoumen: ima ga, kosci in grabljice pa so pravi kulturni delavci, ohranjajo kulturno krajino!

Košnje seveda nismo doživljali kot neko posebno kulturno početje. Bila je slej ko prej eno glavnih kmečkih opravil v naših krajih, ima tudi svoj etnološki pomen. Sem eden tistih, ki so v svojem življenju doživeli velike spremembe v načinu košnje, ki so se zgodile v drugi polovici 20. stoletja. Iz otroških let se spominjam košnje po starem. Možakarji so travnike in senožeti najprej na roko pokosili in raztrosili, grabljice so pokošeno travo obračale in zgrabile, vsi skupaj smo jo dajali v kupe. Otroško veselje je prišlo proti večeru, ko smo se lovili in skrivali za kupi in se metali čeznje. Drugo jutro so kupe »razstlali« (raztrosili; uporabljam izraze, ki so bili v rabi na Žirovskem), seno, otavo ali nuko še enkrat posušili; ko je bilo suho, pa zgrabili in naložili na lojtrnike ter odpeljali domov, kjer so »zmetvali«, seno z vilami zmetali na skedenj ali na štalo; če še ni bilo povsem suho pa devali v štante. Tudi v tem sklepnem delu smo imeli otroci svojo vlogo kot tlačilci; seno smo tlačili že na vozu, potem pa še v vse mogoče luknje pod streho – da se ga je v omejeni prostor natlačilo čim več …

Najlepši del košnje pa so bile malice; gospodinja ali katera druga od hišnih žensk je na prizorišče v jerbasu prinesla raznih dobrot, jedače in pijače, zvečer pa se je jedlo in pilo še na domu. Bilo je tudi družabno početje, koscev in grabljic ni manjkalo, med njimi so se spletali vsi mogoči pogovori in nemara še kaj več. Potem pa se je tudi v košnji začela industrializacija. Najprej so prišle motorne kosilnice (»bečeeske«, italijanske znamke BCS), potem traktorji z raznimi priključki, obračalniki in nakladalkami. V kozolcih so se pojavili puhalniki, na štali sušilne naprave, ki so bučale kot avioni, napol posušeno seno se je vlagalo v silose. Piko na i pa je prineslo baliranje. V naši dolini je družinska kmetija, na kateri zmorejo štirje, dva moška in dve ženski, z vso to tehniko vso košnjo sami tri- ali celo štirikrat na leto! Na svojem posestvu in še na nekaterih sosednjih, na katerih so domači sami košnjo zaradi različnih, zlasti »kadrovskih« razlogov opustili. S pridobljenim »futrom« krmijo čredo kakih 80 krav molznic v svojem novem in sodobno opremljenem hlevu, kjer molzejo pod računalniškim nadzorom … Pri nas doma pa en velik breg, ki strojne košnje ne dopušča, pokosimo še po starem. Na čelu koscev je tisti s staro »bečeesko«, na delih, ki so prestrmi, smo mu zadnjič asistirali štirje klasični kosci. Pokosili smo v dobrih dveh urah. Naslednjega dne smo seno zgrabili in zvalili po bregu na ravnino, bilo nas je cel ducat. Tretji dan smo ga do kraja posušili, zgrabili v redovnice in zvozili. Vzdušje pri košnji in spravilu je bilo prav dobro, vsega skupaj nismo vzeli kot mučno garanje, bolj kot druženje, z občutkom, da smo se ob koristnem delu imeli lepo. To pa tudi ni kar tako.

Kako je drugod, ne vem. Toda eno je gotovo: ko se boste vozili po naših krajih in boste v raznih bregovih videli kosce in grabljice, pomislite na to, da imate pred očmi tudi svojevrstne kulturne delavce. S svojim delom, ki ga doživljajo tako ali drugače, prijetno ali z odporom, kultivirajo kulturno krajino, ohranjajo košne površine, ki so jih pridobili njihovi predniki in tako preprečujejo, da bi se jih znova polastil gozd …