Iconotheca Valvasoriana

Sredi junija je brez posebne medijske pozornosti izšla Iconotheca Valvasoriana (IV), ki zna biti po Dalmatinovi Bibliji in Valvasorjevi Slavi tretji najbolj ambiciozni knjižni projekt Slovencev vseh časov ...

Zgodilo se je v sredo, 18. junija, ob 20. uri zvečer, v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Takrat je zadnji od šestih govornikov izrekel besede, ki sledijo. »Na ljubljanskem Starem trgu leta 1641 rojeni Janez Vajkard Valvasor se je danes z enim svojih najimenitnejših dosežkov vrnil v svoje rodno mesto. Pred nami je njegova grafična zbirka, ki obsega 7752 listov v 17 svežnjih in je vse od zbiralčeve smrti pred več kakor 300 leti ostala shranjena v zagrebški nadškofijski knjižnici – zdaj pa smo poskrbeli za njen faksimilni in obenem znanstveno kritični natis. Poimenovali smo jo Iconotheca Valvasoriana. Vsebuje dragocene risbe in grafične liste Albrechta Dürerja, Lucasa Cranacha, Jacquesa Callota, Rembrandta van Rijna in drugih znanih in neznanih nemških, avstrijskih, nizozemskih, flamskih, francoskih, italijanskih, angleških in kranjskih mojstrov 16. in 17. stoletja. To je zgodovinski in umetniški vir 'neovrgljivega spoštovanja', umetnostni spomenik svetovnega merila.« Tako je svoj govor začel dr. Lojze Gostiša, umetnostni zgodovinar, urednik in vodja tega projekta, v Žireh rojeni gorenjski rojak, ki je s tem opusom še enkrat izpričal svojo izjemno delavnost in izbranost (lani ob tem času je pri 84 letih doktoriral …)

»Umetnostni spomenik svetovnega merila« se mogoče sliši pretirano, a je preprosto res. Na tem svetu so tudi veliko večje grafične zbirke (največja v pariški Bibliotheque Nationale), a nobena ni v celoti ponatisnjena in zvezana v 18 mega knjig formata folio, višine 40 cm! Valvasorjeva zbirka je bila zložena v 18 albumov, a se je eden v 19. stoletju izgubil. Tudi v faksimilu ima 18 zvezkov, zadnji vsebuje kazalo in strokovne študije vrhunskih strokovnjakov. Zbirko je po Valvasorjevem finančnem bankrotu, ki je sledil njegovi knjižni Slavi, odkupil zagrebški škof A. I. Mikulić in jo še zdaj skrbno čuvajo v škofijski Biblioteki Metropolitani. Z natisom se je IV vrnila v Slovenijo in smo jo prvič videli impozantno zloženo na odru SF.

Kot zanimivost: IV se je začela na – Gorenjskem. Prve grafične liste je namreč Valvasor dobil v zapuščini slikarja Jurija Bobiča v Mostah pri Komendi. Dopolnjeval jo je med šestnajstletnimi popotovanji po Evropi, med katerimi je ta žlahtni Kranjec postal vrhunski Evropejec, domoznanec, ki mu je razlaga presihanja Cerkniškega jezera prinesla članstvo med evropsko intelektualno elito, zbrano v londonski Kraljevi akademiji (Royal Society). A ni le pisal. Kot človek baroka je hotel, da bi bil vsak opis na papirju tudi upodobljen. Grafika je bila v 17. stoletju nekaj takega, kar je danes internet, le da ni bila razmnožena na ekranih, ampak na papirnatih odtisih; v podobah je prikazovala celoto tedaj znanega sveta in življenja. »Grafika je postala v 17. stoletju najbolj uveljavljeno komunikacijsko sredstvo. Kazala je vse: svetopisemske prizore, vojne strahote, krajine, naravne znamenitosti, obraze znanih in manj znanih ljudi, karikature, čudesa, folklorne značilnosti, žanr, novo odkrite kontinente, zemljevide, srednjeveška mesta, slavne arhitekture in njihove ruševine, rastlinski in živalski svet, erotične podobe, skratka vse, kar se je takrat imenovalo narava in življenje.« Lojze Gostiša je iz Valvasorjeve zbirke naredil spomenik, ki ga bo občudoval ves svet.