Sedmica: Penko in njegov pipec

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. julij 2008 / 06:00

»Ko sem prišel iz poslovne stavbe SCT, sta name brez opozorila skočila dva policista posebne enote, mi zvila roke na hrbet in mi nataknila samozatezne lisice, tretji policist pa mi je bral pravice. Po tistem so me predali trem kriminalistom v civilu, ki so me odpeljali v službeno vozilo. Lisice so se vedno bolj zatezale, začeli so mi mrtveti prsti na obeh rokah in na to sem opozoril kriminaliste. Lisice so mi želeli sneti, ampak so ugotovili, da tega ne morejo. Eden od njih je stopil do prtljažnika in poskušal s kleščami, pa ni šlo. Nato je drugi privlekel lasten lovski nož in po daljšem poskušanju so lisice prerezali s tem nožem.« Takole dramatično je (svojo) nedeljsko aretacijo opisal Boštjan Penko, nekdanji: višji državni tožilec, prvi mož protikorupcijske komisije, član skupine tožilcev za posebne zadeve. Ali je donedavni uradno zapriseženi borec proti najhujšim oblikam gospodarskega kriminala, da ne rečem, proti »mafiji«, kriv ali nedolžen, bo pokazal čas. Bolj kot odgovor na to vprašanje se mi zdi v aktualnih okoliščinah pomembno razjasniti Penkovo trditev, da nosijo slovenski policisti poleg uradne opreme s seboj še zasebno oborožitev, konkretno, lovske nože. Če to drži, potem so poslanci državnega zbora dolžni proti notranjemu ministru Dragutinu Mateju nemudoma vložiti interpelacijo.

Sama navedeni pripovedi Boštjana Penka verjamem toliko kot njegovi trditvi, da so ga policisti brez potrebe aretirali z mučilnimi prijemi, kar posledično pomeni, da je bil on sam mučenec. Se pravi, na moji sicer nizki ravni zaupanja v (minimalne) standarde pravne države, ki jih slovenska vlada (aktualna in vse prejšnje) roko na srce izpolnjuje oziroma zagotavlja, nisem pripravljena nikomur na besedo verjeti, da ima kateri koli slovenski policist v uniformi ali v civilu na službenem mestu pri sebi zaseben lovski nož ali katero koli drugo nedovoljeno (ne predpisano) orožje. In Boštjan Penko med vrsticami svoje izjave ne trdi nič drugega kot to, da nosijo slovenski policisti na delovnem mestu pri sebi skrivno orožje.

Če je Boštjan Penko pripravljen napletati zgodbice okrog svoje aretacije (dopustno ali nedopustno je, da se razumemo, drugo vprašanje), potem je – vsaj v kontekstu moje kmečke logike – pripravljen napletati zgodbice tudi okrog česa drugega. Hočem reči, da zame vse, kar za javnost reče Boštjan Penko, ni nujno absolutna resnica in da si lahko določene odlomke in podrobnosti aktualnega dogodka tudi izmisli ali jih vsaj prikroji. Sebi in še komu drugemu v prid, da se razumemo.

Pa še nekaj mi je pri nedeljski aretaciji padlo posebej v oči, namreč to, kdo in kako jo komentira. V mislih imam ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njegovo izjavo: »Občutek je, da se glede na politične cilje izbira, koga je treba zapreti in pripreti.« Pika na i njegovega javnega nastopa pa je njegovo spektakularno pričakovanje, da se bodo glavne aretacije dogodile v začetku septembra. Glej ga zlomka: je gospod ljubljanski župan jasnoviden ali ima morda informacije iz prve roke, se pravi, iz vrst organov pregona? O ja, to, da so med organi pregona krti, če se lepo izrazim, ki prenašajo vroče informacije na ušesa nepoklicanih ali celo nadzorovanih, pa verjamem.