Tatica, tatica! (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. december 2012 / 06:00

Fani je bolelo srce predvsem zato, ker je videla, kako hitro so ji obrnili hrbte tisti, ki so se še včeraj šteli za njene prijatelje. Vsa vas je bolj ali manj na glas opravljala, da je njen posinovljenec peder, iz bedastih govoric pa so se s časom izoblikovale strašljive zgodbice, polne perverznosti.

»Še celo tisti, za katere bi mislila, da so imeli nekaj osebnega dostojanstva, pokončne drže, solidarnosti v srcu, so prenašali čveke, ki niso imele ne repa ne glave. Jaz sem se jim po svoje smilila, po drugi strani pa so v meni iskali krivdo za vse, kar se je pri nas dogajalo. Češ ženska je tista, ki drži štiri vogale pri hiši, zagotovo je imela prste vmes. Karliju so v gostilni dajali pijačo na up, dokler ni bil znesek velikanski. Potem pa je gostilničarka prav hinavsko prišla do mene, češ nekaj bo treba storiti. Zgodilo se je to, da so me vzeli za čistilko, in tisto, kar sem zaslužila z nočnim čiščenjem sanitarij in drugega, je Karli čez dan zapil. Pokvarjenci so si meli roke nad mojo naivnostjo in to povsem upravičeno!« pripoveduje Fani in drobno telo se ji stresa od gnusa.

A potem je, čeprav preprosta, kot je bila, tudi ona prišla k pameti. Videla je, da Karliju ne pomagajo ne besede ne prošnje ne grožnje. Odločila se je, da ga bo zapustila, da bo že šla kam, kjer bo sama in bo lahko v miru zaživela. Lepe in pobožne želje, a jih je bilo nemogoče izpolniti! V vasi ga ni bilo junaka, ki bi bil tako nor, da bi ji odstopil bivališče, saj se je vsak zavedal, da si bo - prej ali slej - na glavo nakopal tudi njenega Karlija. Kar je bilo teoretično res. Težko bi našli odvisnika, ki ne bi vztrajno sledil svoji žrtvi.

»Končno se opogumim in stopim do župana. V otroških letih sva bila sošolca, še celo pomagala sem mu pri nalogah, ker je bil bolj trde glave za matematiko. A je imel pozneje, ko je odraščal, v življenju več sreče kot jaz. Če ne drugega, je imel starše, ki so mu dali priložnost za boljši jutri, mene so enostavno nagnali v službo, veseli, da so se me s tem znebili. Pa mu povem, kako in kaj, videla sem, da razmišlja, da me ne posluša. Hitro me odslovi, češ da ima delo, da se mu ne sanja, kako bi mi lahko on pomagal. Bilo me je sram, da bi se najraje vdrla v tla. Tako ponižano sem se počutila! Ne vem po kakšnem čudežu pa me tajnica čez kakšen teden pokliče v fabriko. Iskali so me povsod, še moj šef ni vedel, da so me tisti teden »posodili« v skladišče, kjer je bilo potrebno pregledali vrnjene pošiljke materiala in stvari tudi očistiti. Po službi sem šla spet na občino in že v sprejemni pisarni mi povedo, da imajo nekaj zame,« opisuje svojo življenjsko pot.

Fani bi se lahko vselila v garsonjero, če bi bila pripravljena skrbeti za red in čistočo v bloku, kjer je bilo stanovanje. Na vse je pristala, zakaj tudi ne. Ponudba se ji je zdela kot dar iz nebes, zdelo se ji je, da je najbolj srečen človek pod soncem.

Žal se je vesela novica prehitro razširila po vasi. Nekateri s srečo, ki jo je bila deležna Fani, niso bili niti najmanj zadovoljni. Tudi v službi so jo še bolj špikali in jo gnali k delu, češ da ji domišljavost, ker ji je pomagal župan, ne bo preveč zlezla v glavo.

»Nekega dne, spominjam se, da je bil torek, za kosilo sem imela regrat in pol pečenice, sem prišla v službo popoldne. Ne točno ob dveh kot marsikdo, temveč že malo prej, ker sem rada popila kavico iz avtomata. Ne vem, zakaj mi je toliko dišala, ampak … res je bila dobra in uživala sem, ko sem se lahko usedla na tisti fotelj kot kraljica in jo v miru popila. Komaj sem naredila nekaj požirkov, že priteče kolegica, po rodu iz Bosne, in mi vsa prestrašena pove, da me išče policija. Zastalo mi je srce, zbala sem se, da se je kaj hudega zgodilo Karliju, saj ga že nekaj dni nisem videla. Klecajočih nog se odpravim v pritličje, v šefovo pisarno. Tam je bila tudi kadrovska, pa še nekateri drugi, imena sem že pozabila. Začnejo me zasipavati z vprašanji, ali sem včeraj, ko sem pospravljala po pisarnah, kaj premikala plašče, ki so viseli na obešalniku. Skomignila sem z rameni in zmajala z glavo. Osebnih stvari, ki so bile razstavljene kjerkoli, se nisem nikoli dotikala. Pregovarjanja so trajala celo popoldne, vmešala sta se tudi policista, hoteli so mi dokazati, da sem izpraznila eno od torbic, le-to pa vrgla stran, v smeti, kjer so jo tudi našli. Menda je bilo v denarnici precej denarja, ki bi mi, ker sem bila v stiski, po njihovem zelo prav prišel. Jokala sem, padla sem na kolena in jih rotila, naj ne govorijo takšnih strašnih stvari. Jecljala sem, da sem poštena, da še nikoli nisem ukradla ničesar, niti najmanjše malenkosti. A me niso poslušali …«

(Se nadaljuje)