Eva (7)

Težave, s katerimi sta se spopadali Eva in njena sestra, družini niso bile ravno v ponos. Čas je tekel in od želje, da Eva postane »znana baletka«, je ostalo bore malo. Nekje Eva zapiše, da se je med babico in njeno mamo začelo obdobje »iskanja krivde« za takšno stanje. »Jaz jima sploh nisem bila pomembna. Niti malo ju ni ganilo, da sem postala najbolj osamljena najstnica, brigalo ju je, da sem hodila na terapije v Polje, mar jima je bilo, da je odklanjanje hrane in občasno prenažiranje postalo del mojega vsakdana. Drage obleke, ki sta jih kupovali za moje ubogo trpinčeno telo, so lahko skrile marsikaj, a kruta realnost je pokazala zobe pri telovadbi. Žal je imela mama tudi med profesorji kup zvez in poznanstev, pojma nimam, kaj jim je natvezila, tako da so me pustili pri miru. Edinole sošolci so bili upravičeno zaskrbljeni, a so dvignili roke, ker sem se jim umikala, ali pa sem bila do njih zelo agresivna. Razpoloženja sem menjavala po potrebi, najbolj sem bila vesela, ko so se začele širiti govorice, da sem manična depresivka, to je bilo približno isto, kot če bi rekli, da imam aids.«

Več deset strani naprej zaupa dnevniku: »V trenutkih, ko sem malo bolj pri sebi, sanjam o tem, da se bom resno lotila študija, da bom normalno jedla, se začela smejati, hoditi na žure. Vsi dobri sklepi se potem podrejo že zjutraj, ko zaradi vrtoglavice ne morem vstati. Obležim pod odejo in se borim s črnimi mislimi, ki me oklepajo v svoj objem. V mislih kličem na pomoč mamo, a glas obtiči nekje v grlu. Slišim babico, ki se že kar nekaj časa z nekom pogovarja na terasi. Ko zaslišim ime njene sogovornice, vem, da bodo prišle prijateljice na čaj in potem bom morala paziti, da jim ne pridem pred oči. Tako sama sem. Nihče me ne mara, jaz prav tako nikogar ne maram. Sovražim jih. Včasih imam celo občutek, da bi lahko obe, mamo in babico, zadušila z blazino, a kaj, ko nimam niti toliko moči, da bi blazino dvignila k sebi. Jutri grem spet na pogovor k terapevtu. Žal me nikoli ne sprašuje stvari, ki bi jih rada povedala.«

V Evinem dnevniku sledi nekaj povsem praznih listov. Kot da bi bilo njeno življenje v tistem času »zresetirano «. Poskušam jo dobiti po telefonu, da bi mi o tem »manku« povedala kaj več, a se ne oglasi. Čez nekaj dni mi pošlje sms, da želi, da ji dnevnik vrnem, da noče, da ji bo kdaj žal, da se je preveč razkrila.

Na zadnjih straneh najdem nekaj bolj optimističnih besed: »Če bi bilo po moje, bi z zakonom ukinila psihiatre, psihologe in druge terapevte. Med njimi je preveč psihopatov. Zadnje tri mesece obiskujem A. K., ki je med njimi bela vrana. Povabi me na čaj, sediva na velikih rdečih žogah in se pogovarjava. Včasih je povsem tiho in dovoli, da ji pripovedujem o vsem, kar mi pade na pamet. Nikoli me ne prekine, ko se iz mene lušči sovraštvo do mame in babice. Zgodi se, da me brez besed stisne k sebi in je ne moti, če me zaradi uničenega glasu komaj sliši. Nasmeje se in mi pove, da se lahko razumeva tudi brez besed. Mimogrede mi je zaupala, da je kot otrok zelo rada jedla korenček, ki ga je sladkala z bebi piškoti. Doma sem ga tudi sama pokusila in je bilo mega dobro.«

Konec lanskega poletja je zabeležila tole misel: »Sovražim zimo, ker moram zaradi mraza ostajati doma. Sedim ob radiatorju, zavita v šale, plašč in rokavice, ter trepetam od mraza. Nenehno me zebe, a nihče me ne razume. Mama trdi, da igram, sestra okreva v neki ustanovi na Češkem. Nekateri sošolci so že diplomirali, A. A. mi je poslal celo vabilo na zagovor diplome. Po dolgem času sem jokala kot dež. Nenehno so mi govorili, da sem najboljša v generaciji, a se je izkazalo, da sem največja luzerka. Ponoči, ko spet nisem spala, sem na radiu slišala, da ljudje izgubljajo službe. Meni je nihče nikoli ne bo niti ponudil. Prvič sem se tudi vprašala, kaj bo z menoj, ko mame in babice ne bo več. Bom škripnila pod kakšnim mostom ali me bodo zaprli na zaprti oddelek kakšne ustanove za norce? A. K. pravi, da se občasno lahko sama sebi malo smilim. Ok. Se bom. Mogoče bodo našli zdravilo, ki me bo ozdravilo? Ne vem. Ne vem.«

P. S.: Na Evino željo nisem objavila tistih zapisov, kjer opisuje podrobnosti zdravljenja in družinskih odnosov.

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Pisma bralcev / torek, 26. avgust 2008 / 07:00

Kampiranje v Bohinju

Avtokamp Zlatorog – Bohinj je del Triglavskega narodnega parka, ali pač ne!? V kamp sva z ženo prispela dopoldne po nočni plohi in pričakal naju je poznan prijeten pogled na množično »sušenje« op...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / petek, 15. avgust 2014 / 11:28

Kapica, rdeča in črna

Rdečo kapico poznamo vsi. Zadnje čase pa se največ govori o »socialni kapici«! Vendar se zdi, de večina sploh ne ve, za kaj gre. Ko zanjo prvič slišimo, pomislimo morda, da gre za ukrep so...

Nasveti / petek, 15. avgust 2014 / 11:15

Sanjski Dolomiti, II.

Punta Penia/Marmolada (3343 m) - Najvišji vrh Dolomitov. Na vrhu se počutiš tako sladko, kot bi jedel najslajšo marmelado. Po eni najstarejših zavarovanih plezalnih poti v Dolomitih.

GG Plus / petek, 15. avgust 2014 / 11:02

Mir in ljubezen pri devetdesetih

»Prvič se je poročila pri do­brih osemnajstih letih. Še danes jo vidim pred seboj. Nekega večera je vdrla v hišo, ko sem ravno mesila kruh za neko ohcet. Z njo je bil fant, malo okajen, a...

Slovenija / petek, 15. avgust 2014 / 10:59

Veliki šmaren po svetu

Med Slovenci je Marija v velikih časteh in veliki šmaren je njen največji praznik. Kako pa je s temi rečmi po svetu? Za katoličane je Marija prva dama povsod. Nekatere svetovne vere in nacije pa je sp...

Gospodarstvo / petek, 15. avgust 2014 / 10:59

Lep razgled uživajo ob delu

S Kovačeve kmetije na Muravah je lep razgled v dolino, a tega, kot pravi 39-letni gospodar Rajko, lahko uživajo le ob delu, ki ga imajo kljub novemu, sodobnemu hlevu res veliko. Obdelujejo 25 hektarje...