Ko piramide zlezejo pod kožo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. september 2015 / 12:45

»J... zemlju, koja piramide nema,« sporočajo spominske majice, ki jih prodajajo po Bosni in Hercegovini, še zlasti v Visokem, kjer je teden dni kot prostovoljec pri arheoloških izkopavanjih preživel tudi Brane Habjan iz Zapuž. Bosna namreč piramide ima, če samo nadaljujemo sočno izjavo v začetku.

Brane Habjan je mlad upokojenec iz Zapuž. Na plačilni listi 'največjega slovenskeag podjetja' je komaj tretje leto. Najprej je osemnajst let opravljal poklic policista, osem let je bil zaposlen na računskem sodišču, slabih devet pa v protokolarnem objektu Brdo. »Takoj, ko se je nabralo dovolj let, sem se odločil za upokojitev in če mislite, da je v pokoju dolgčas, vas moram razočarati,« v duhovitem tonu razloži Brane, ki marsikaktero urico preživi tudi tako, da brska po internetu, kjer je tudi odkril ponudbo za prostovoljno delo pri arheoloških izkopavanjih na piramidah v Visokem v Bosni in Hercegovini.

Zgodovina in arheologija sta tudi sicer v zadnjem času v središču njegovega zanimanja, veliko je bral tudi o starih kulturah in civilizacijah, nakar je v neki reviji zasledil članek o piramidah v Visokem. »Ko sem na internetni strani Fundacije arheološki park: Bosanska piramida Sunca zasledil, da organizirajo tedne prostovoljstva za arheološka izkopavanja, me je ponudba takoj zamikala. Ker nisem bil povsem prepričan, ali naj v bosanske piramide verjamem ali ne, sem si rekel, najbolje je, da to preveriš na licu mesta, tam boš največ videl in izvedel. Pravzaprav pa tudi v Bosni doslej še nikoli nisem bil. Pričakoval sem, da bo to nekaj dela in nekaj turizma,« o svoji odločitvi za prostovoljstvo pove Brane, ki se je sredi julija odpravil v Visoko.

Čelada, lopata, samokolnica in na delo

Za prevoz in nastanitev v hotelu v Visokem je poskrbel sam, za sodelovanje pri izkopavanjih pa so prostovoljcem v arheološkem parku ponujali en obrok dnevno. »Dan po prihodu sem se javil na zbornem mestu, razdelili so nam orodje, povedali, kje in kaj bomo delali in to je bilo to. Ah ne, nobenega seznama ni bilo, kdo je prisoten in kdo ni. Kdor je prišel delat, je prišel, tisti, ki ni prišel, ga tisti dan ni bilo. Vse skupaj se mi je sicer zdelo nekoliko po domače, česar pri nas nismo več vajeni, ampak vzdušje je bilo vseskozi zelo dobro. V skupini nas je bilo od deset do dvajset, odvisno od dneva. Bil sem edini Slovenec, ob meni pa Avstrijci, Nemci, Švicarji, Francozi, Mehičanka pa neka nizozemska družina. Nekaj nas je bilo starejših, nekaj mladine, študentov, pogrešal sem trideset-, štiridesetletnike. Na prvi pogled je bil vsak od nas malo poseben,« se spominja Brane in hkrati poudarja, da so se med seboj dobro ujeli.

Načrt prostovoljskega tedna je bil dva dni dela v tako imenovanem podzemnem labirintu Ravne in dva dni dela na pobočju piramide Sonca. Tak razpored je bil predvsem, da se prostovoljci ne bi počutili monotono, saj je bilo njihovo delo tako bolj raznoliko, hkrati pa so piramido spoznavali tako na površju kot njeno notranjost. Po sogovornikovih besedah je bilo delo v tunelih prijetnejše, saj je bila v njih konstantna temperatura med 10 in 12 stopinj Celzija, medtem ko je zunaj julijski vročinski val dosegal tudi po 38 in več stopinj Celzija. Delavna vnema je v taki vročini zagotovo manjša, v tem smo si lahko edini, mar ne?

»Najprej smo si ogledali del tunela, pravzaprav pa gre za pravi labirint rovov, ki se prepletajo globoko v drobovju piramide Sonca. Menda je doslej izkopanih več kilometrov rovov. Potem smo dobili orodje in se lotili kopanja. S krampi sta kopala dva delavca iz fundacije, zemljo, kamenje in grušč sem potem naložil v samokolnico, jo peljal kakih petdeset metrov, kjer jo je prevzel naslednji v verigi, meni pa je vrnil drugo, prazno. V vrsti nas je bilo kakih devet ali deset s samokolnicami, saj je bilo naše mesto kopanja rova vsaj osemsto metrov od vhoda. Dnevna norma je bila meter rova,« skozi Branetove besede spoznavam delovišče, in ko gledam fotografijo iz rova, podvomim o varnosti v njem. Stene so podprte z lesenimi tramovi, skozi tunel je napeljana zgolj luč, ne pa tudi zračenje ... Kot bi imel pred seboj film iz velike dobe zlatokopov pred sto petdeset leti v severozahodni Ameriki.

Strah? »Sploh ne. Že res, da je bilo včasih prisotno tudi nekaj tesnobe zaradi zaprtega prostora, a na koncu se je vedno vse dobro izšlo. Na nekaterih mestih v rovu je stojna višina precej nizka, a smo k sreči vsi imeli zaščitne čelade. Prezračevalnih naprav v rovih seveda nimajo, a zraka v jami kljub temu ni primanjkovalo, na trenutke smo pozdravili celo rahel prepih. Sam sem delal z neverjetno lahkoto, počutil sem se odlično. Verjamem, da se po hribu preteka neka energija. Veliko turistov si rove ogleda, mnogi prihajajo na meditacijo, kdo tam predvsem išče boljše počutje in tudi zdravje.« Izkopavanja seveda potekajo pod skrbnim nadzorom arheologinje, ves iz tunela izvoženi material pa zunaj skrbno presejejo, pregledajo in sortirajo, ali vendarle ne bi našli kakšnega artefakta.

Nekaj je na teh piramidah

Po Branetovih besedah velja sklepati, da je bila edina novodobna zadeva v rudniku električna osvetljava, sicer pa izkopavanja potekajo na zelo preprost način. Da je nekaterim šlo delo bolje od rok kot drugim, je logično, pri tem pa velja poudariti, da je Brane vseskozi dostojno zastopal prislovično slovensko pridnost. Druga dva delavna dneva so prostovoljci preživeli na pobočju piramide, kjer so odstranjevali dober meter zemeljskega sloja z velikih skalnih skladov, ki kažejo na to, da so delo človeških rok in ne narave. »Delovna vnema je bila na vročini nekoliko manjša kot prejšnja dneva v tunelu. Običajno smo začenjali ob 9. uri, po opoldanskem kosilu pa smo nadaljevali do tretje, četrte ure. Popoldnevi so bili prosti za oglede, enega prostih dni pa sem družbo iz ekipe tudi sam peljal naokrog, saj sem imel avto, tujci pa so v Bosno prispeli z letali. Povzpeli smo se tudi do vrha piramide Sonca, ogledali pa so si tudi piramido Meseca na drugi strani Visokega.«

Torej – ima Bosna piramide ali ne? »Prepričan sem, da nekaj je na tem in da vse skupaj ni zgolj želja domačinov po zaslužku. Ustanovitelj in vodja fundacije Semir Osmanagić se s piramidami v Visokem zelo strokovno ukvarja že več kot deset let. Marsikaj doslej odkritega dokazuje prisotnost dela človeških rok. Menim, da je dobro, da se izkopavanja in raziskovanja nadaljujejo, sam bi vse skupaj tudi pospešil, saj gre tako, kot smo delali mi, zelo počasi. Tudi to, kar je govora o pozitivnih energijah, ki sevajo v tunelu, ni iz trte zvito. Seveda pa so Bosanci dovolj iznajdljivi in s piramidami kujejo tudi dobiček, z ogledom piramid, prodajo spominkov, gostinstvom. Mnogi so dobili delovna mesta na ta način,« je prepričan Brane, ki se bo v Visoko zagotovo še vrnil. Kot turist. Še prej pa je na vrsti Amerika, v oktobru bo namreč v spremljevalni ekipi naših gasilcev, ki se bodo tam udeležili svetovnega prvenstva Firefighter Combat Challenge. Trenutno so sredi zbiranja sredstev za pot, s katere po navadi prinesejo same zmage.