Komentar: Gozdarje prikovali v pisarne

Če bi karikaturist želel slikovito prikazati trenutno podobo javne gozdarske službe, bi verjetno naslikal gozdarja, ki sedi v pisarni za računalnikom in mrko od daleč gleda na gozdove, za katere je službeno pristojen, čaka, kdaj se bo njegov stanovski kolega s službenim vozilom vrnil s terena, in pri mobilnem operaterju SMS preverja, koliko je v tekočem mesecu s telefoniranjem že porabil za službene namene. Nekateri, bolj razumevajoči lastniki gozdov medtem nestrpno čakajo na označitev drevja za možni posek, drugi, ki imajo bolj nizek prag potrpež­ljivosti, se odpravijo v gozd in sekajo po lastnem občutku ...

Dejanska slika za sedaj še ni takšna, kot bi jo morda naslikal karikaturist, a lahko bo kaj kmalu postala realnost. Zakaj? V gozdarski javni službi so se že pred javno finančno in gospodarsko krizo pritoževali, da jim ob čedalje večjem administriranju zmanjkuje časa za terensko delo oz. za spremljanje dogajanja v gozdovih; varčevalni ukrepi v javnem sektorju, ki so oklestili tudi proračune javnih služb, so jih zdaj skorajda prikovali v pisarne. Ker imajo za materialne stroške (in tudi za plačevanje kilometrine) bistveno manj denarja kot še pred leti, so pri prevozih odvisni le od službenih vozil, ki pa jih je za vse gozdarje premalo. V blejski območni enoti zavoda za gozdove so, na primer, izračunali, da ima vsak gozdar lahko na razpolago službeno vozilo za terenske vožnje le enkrat na teden. Pa ne le to: omejeni so tudi pri tistem, kar je prvinska potreba skorajda vsake javne službe, to je pri organizaciji dela, dogovarjanju, preverjanju ... Za službene telefonske pogovore z lastniki gozdov in z drugimi lahko na mesec porabijo največ pet evrov. Nekateri gozdarji za sedaj tudi z uporabo zasebnih vozil za službene namene in s plačevanjem telefonskih pogovorov posredno sofinancirajo dejavnost javne gozdarske službe, a verjetno "ljubezen" do države ne bo trajala dolgo.

V gozdovih in v gozdarstvu se resda vse bolj dogaja na dolgi rok, zato bi pretiravali, če bi rekli, da se bodo posledice trenutnih varčevalnih ukrepov že v kratkem poznale v gozdovih. Bolj kot to zaskrbljuje, da bi »trenutni« ukrepi trajali dolgo in predolgo. Gozdarji bi izgubili nadzor nad dogajanjem v gozdovih, načrtovanje, ki ima v gozdarstvu dolgo tradicijo in sloni na realnih podatkih s terena, bi postalo bolj kabinetsko, tudi marsikateri gozdarski objekt bi bil zapisan propadu ... Ne verjamemo, da bi lastniki gozdov, ki so od dohodka iz gozda življenjsko odvisni, izrabili slabo navzočnost gozdarjev na terenu, a špekulanti bodo verjetno hitro skovali načrt za zaslužek z nelegalnimi sečnjami.