Sejem plošč bil je živ

Ni bilo ravno mravljišče, a vseeno je bil 15. mednarodni sejem gramofonskih plošč v prvem nadstropju Mestne knjižnice v Kranju živahen.

Tovrstni sejem v Kranju je bil že petnajsti po vrsti, tokrat pa ga je prvič gostila Mes­tna knjižnica Kranj. In to kar dva dni. Na njem ste lahko kupili gramofonske plošče zasebnih zbiralcev ali jih zamenjali.

Danes Tržičan, sicer novinarski kolega in ljubitelj dobre glasbe Dejan Ogrinec je za sejem izvedel po naključju, bil pa je kar malce presenečen, ko je ugotovil, da je celo dvodneven, kar se mu je sicer zdelo super. »Ideja je genialna,« všeč mu je bilo, ker je bil v knjižnici.

Dejan je eden tistih zaljub­ljencev v stare čase, ki ima doma še vedno dva kvalitetna gramofona in kasetofona. S tem ko obišče sejem, 'ubija veselje', si bogati zbirko, jo dopolnjuje, saj kakšno ploščo tudi kupi, nam je razložil med ogledovanjem ponudbe. Tu se ni pustil kaj veliko motiti. Čeprav ne spada med tiste, ki bi mogoče dali za dobro ploščo dvesto evrov, kak­šno za sto, sto petdeset med njegovimi doma vseeno najdete. Tudi v tujini se rad ustavi v trgovini, kjer lahko izbira med različnimi LP-ji, vedno s pričakovanjem, da najde kaj posebnega zase. Razložil nam je še, da je kupovanje na kranjskem sejmu odlična odločitev, ker se ljudje izza stojnic s ploščami spoznajo, medtem ko je nedavno v Linzu v eni izmed tovrstnih trgovin kupil dve plošči in sta obe romali v smeti. Nista bili pravilno shranjeni do časa, ko ju je dobil v roke, in tako neuporabni. »Tu pa, kot vidiš, je vse lepo v polivinilu. Zelo pomembno je, kdo je ploščo imel prej v rokah, na kakšnem gramofonu se je znašla in od koga jo na koncu kupuješ.«

Roman Pavlin iz Kranja pa se ukvarja z zbirateljstvom že okoli 35 let. Vedno ga je zanimala glasba. Kako pa je prišlo do tega, da je začel z zbiranjem gramofonskih plošč? »Najprej poslušaš plošče staršev, potem jih začneš kupovati sam. Kako malo, sledi velika in počasi se to razvije v neke vrste strast. Ko imaš sto plošč in misliš, da jih imaš veliko, jih je kmalu petsto, tisoč in tako dalje. Zanimajo me tudi presežki žanrov, ki jih ne pokrivam ravno stoodstotno, imam pa tudi svoje favorite, kar se tiče glasbenih zvrsti. Kar vidite tu, ni moja zbirka, gre za dvojnike, tisto, česar v zbirki ne potrebujem. Zbirka sama pa je nedotakljiva.« In ta je v Romanovi posebni sobi na njegovem domu, ki jo je poimenoval kar LP-soba. Obstaja še veliko plošč, ki bi lahko našle svoj prostor pod soncem v njegovi sobi. »To je krog brez konca. Ko ploščo dobiš, še ni nujno, da gre za končno verzijo. Recimo: imaš angleški original, želiš še ameriškega …«

Roman sicer vsakič ne kupi po dveh plošč, včasih pa, ker pač tako pride tudi do plošč za svojo kolekcijo. Včasih se odpravi tudi v tujino, saj ta pozna tovrstne sejme že več kot dvajset let. »Tam so na razpolago kak­šne plošče, ki si jih drugače ne bi mogel privoščiti, če pa zamenjaš za kakšno drugo ali druge, morda celo prodaš, se to da, je lažje.«

Kakšno pa je bilo njegovo mnenje o ljudeh, ki jih je opazil na kranjskem sejmu gramofonskih plošč? »Eni iščejo plošče, ki so jih nekoč imeli in jih nimajo več; mladi v glavnem povprašujejo po starem rocku – šestdeseta in sedemdeseta leta; kakšni posebni zbiralci iščejo recimo jazz, spet drugi klasiko … Odvisno od kupca do kupca.«

Kako pa je s cenami? Vidiki za oblikovanje cen so različni, drugače pa so pomembni redkost, žanr in izdaja plošče. Alfa in omega pa je seveda njena ohranjenost. Mora biti čista – večino plošč, ki jih namreč dobite prek 'second handa', je treba oprati, za kar obstaja posebna mešanica, potem pa pravilno shraniti, kar pa smo tudi že omenili.