Živi in mrtvi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. oktober 2012 / 06:00

Pred nami je spet en praznični teden. Dva vikenda, vmes pa dva dela prosta dneva. Eden spominja na neuspeli, a kljub temu veličastni poskus reformacije v slovenskih deželah - dal nam je prvo knjigo v slovenskem jeziku. Drugi nas vsaj za en dan poveže v skupnost z našimi mrtvimi predniki. To niso tako poveličani in vesoljno uveljavljeni prazniki, kot bodo kmalu božično- novoletni in za njimi velikonočni. Dan reformacije večina ceni le zato, ker je dela prost. Dan spomina na mrtve pa je med Slovenci resnično spoštovan, ne le po zunanjem izkazovanju v pretiranem številu sveč in rož, po mojem je v večini od nas tudi dejansko in globoko ponotranjen.

Večkrat sem se že vprašal, kakšna bi bila danes Slovenija, če bi reformacija v naših deželah uspela? Kardinal Rode je svoj čas, ko je bil še ljubljanski nadškof, zatrdil, da bi bila nemška, da bi Slovenci z reformirano vero slej ko prej sprejeli tudi nemščino. Ne vem, morda. Vere bi bili gotovo še krščanske, naše cerkve, ki so se razcvetele v baroku (arhitekturnem slogu protireformacije), pa bi bile manjše in manj razkošne. Kmalu po teh praznikih bo žirovska župnija s številnimi dejanji obeležila stoletnico nove župnijske cerkve sv. Martina, zgrajene v letih 1906-1912. Mogočna zgradba; kolikor vem, je v nekaterih izmerah največja na Gorenjskem in med večjimi v ljubljanski nadškofiji. Njena prednica, ki je v stoletjih postala premajhna in od zoba časa načeta, je bila slogovna mojstrovina, za njeno ohranitev sta se zavzela dunajski arhitekt Jože Plečnik in cesarsko-kraljevi deželni konservator France Stele. A ni nič pomagalo, podrli so jo! Nekoč sem pomislil, kako veliko denarno breme je morala biti nova cerkev za faro in farane. Kakšne bi bile Žiri danes, če bi tisti silni denar »kapitalizirali«, ga vložili v podjetnost? Vprašanje je seveda »brez veze«, zgodilo se je, kakor se je. Dejstvo pa je, da bi v isti župniji, če bi bila protestantska, ne gradili tako velike in drage cerkve, ampak manjšo in cenejšo. S potovanja po skandinavskih deželah se spomnim tamkajšnjih pokopališč: zelene trate pod drevesi, posejane le s skromnimi kamni, nobenih dragih spomenikov. Ne vem, kako je pri njih v dneh okoli 1. novembra, a v protestantskem duhu ni, da bi toliko denarja izdali za velike spomenike, sveče, cvetje in druge spomeniške in pokopališke stroške … No, mi imamo svojo tradicijo, tako je in tako naj ostane.

Prva novembrska dneva imata svojo tradicionalno katoliško vsebino (vsi sveti, verne duše). Prvi november pa je dejansko dan spomina na mrtve, ki ni pomenljiv le za katoličane, ampak za nas vse. Lahko bi rekli, da se tega dne oziroma že v dneh pred tem na Slovenskem vzpostavi ena velika povezava živih in mrtvih. Me prav zanima, kaj vse vsebujejo te povezave, zlasti na intimnih ravneh in ne le v tistih, ki se izkazujejo v obiskovanju pokopališč, krašenju spomenikov, prižiganju sveč … Pomislim: kako bi bilo, če bi se tudi v drugih dneh in skozi celo leto večkrat povezali s svojimi predniki. S sredstvi vsemogočne informacijskokomunikacijske tehnologije to sicer ni mogoče - na telefonske klice se ne odzivajo, ni jih na fejsbuku, ne tvitajo … Lahko pa bi se zgledovali po njihovih vrednotah. V časih pred 2. svet. vojno in revolucijo so v naših krajih bolj cenili tradicionalne vrednote, vernost, spoštovanje starejših, domoljubje, poštenost, delavnost … V letih med vojno pa se je izkazala slovenska upornost. Večjo dozo te bi spet rabili zdaj, ko stopamo tako rekoč v kolaborantski odnos do mednarodnega finančnega kapitala … Skratka: navdihujmo se pri naših prednikih, ne bo nam žal!