Medgeneracijski prenosi – rešitve?

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 2. avgust 2017 / 18:07

Z gotovostjo lahko trdimo, da so danes medgeneracijski prenosi travm (na ravni posameznika ali na ravni družbe) dejstva, ki so dobro raziskana, kar običajno pomeni, da so tudi poznane rešitve. To so vedeli že stari narodi. Tako v Svetem pismu piše: »Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti.« (Jer 31,29) in »To je večni zakon iz roda v rod po vseh vaših bivališčih …« (3 Mz 3,17). Vemo tudi, da rešitve niso hitre. Rešitve so dolgotrajne, zahtevajo veliko zavestno vloženega truda. Rezultati prihajajo počasi in so dosmrtni. Travme vedno spremljajo ogromni čustveni pretresi, energija. Za energijo fiziki povedo, da se nikoli ne izgubi. Le spreminja svojo obliko. Energija nikoli ne izgine in tako tudi čustvene groze, ki spremljajo travme, ne izginejo, temveč se preko človeškega trpljenja valijo iz roda v rod. Dokler se nekdo ne odloči, da začne iskati rešitve.

Na ravni družbe moramo jasno zapisati, da so religije najstarejši psihoterapevtski sistemi. In obstajali so pred nastankom psihološke znanosti. Ena izmed pozitivnih lastnosti religije je, da spodbuja povezovalni del skupnosti: sožitje, sodelovanje, spoštovanje med člani skupnosti. Religija za mirno življenje priporoča tudi odpuščanje. Pred tem se mora čustvena bolečina posameznika še izgovoriti in začutiti. Zato naj družba, država spodbuja razne oblike udejanjanja, izražanja čustvenih bolečin, ki so jih bili deležni travmirani ljudje. Tu ni razlike med rablji in žrtvami. Rablji imajo v sebi neopisljive količine sramu in krivde, žrtve pa ogromno strahu in žalosti. Mi sicer lahko pišemo in beremo o teh travmah, kaj pa so doživljali udeleženci hudih dogodkov, vedo le oni. Kaj naj spodbuja družba? Izražanje trpljenja, ki so ga doživljali ljudje v težkih trenutkih (vojne, holokavst, genocidi, velike naravne nesreče …). Kako? Družba naj odpravlja tabuje, naj spodbuja, da ljudje lahko spregovorijo o notranjem trpljenju, ki so ga doživljali, naj spodbuja umetniško ustvarjanje, pisanje, glasbo, slikarstvo, literaturo, gledališko umetnost na temo ljudi, ki so nabiti z razočaranji, ponižanjem, sramom … vzvišenostjo, ošabnostjo, bolnim ponosom …, vse to z namenom, da bomo drug drugega bolj razumeli v tem notranjem svetu.

Na ravni posameznika moramo najprej sprejeti sklep, da nihče ni kriv. Niso starši krivi, da se njihov nerazrešeni notranji svet prenaša na otroke. Ne moremo zanikati dejstva, da se medgeneracijski prenosi zgodijo preko vzgoje. Nihče ni kriv, je pa vsakdo odgovoren za svoja dejanja. Zato moramo najprej starši poskrbeti za svoje notranje čustveno ravnovesje, sicer bomo delovali na osnovi impulzov preteklosti. Je že tako, da medgeneracijske prenose težkih čutenj lahko prekinemo le z lastno ranljivostjo.