Zgodbe muzejskih predmetov: Pokopališče ob kranjski župnijski cerkvi

Ko se danes sprehajamo pred župno cerkvijo ali pijemo kavo pred bližnjo kavarno, le redko kdo pomisli, da se je tod še vse do leta 1789 razprostiralo mestno pokopališče. Na to nas spomnijo le še občasni arheološki posegi. Prav dolgoletnim arheološkim raziskavam nekdanjega kustosa Gorenjskega muzeja Andreja Valiča in poglobljenim študijam dr. Milana Sagadina in novim izkopavanjem Rafka Urankarja se moramo zahvaliti za temeljna spoznanja o tem izjemnem kraju. Grobišče Farna cerkev, kot se imenuje med arheologi, je eno najpomembnejših srednjeevropskih pokopališč, na katerem so pokopavali neprekinjeno skoraj 1400 let. Je hkrati tudi najpomembnejše grobišče iz časa slovanske poselitve, ki kaže mešanje s staroselskim prebivalstvom Karnija, kot so tedaj rekli Kranju in nastajanje najstarejše slovenske kulture. V zgodnjih grobovih je bilo odkrito veliko značilnega slovanskega in staroslovenskega nakita ter nožev, v kasnejših grobovih iz 17. in predvsem 18. stoletja pa so našli poleg ostankov oblačil in redkega nakita tudi številne križe in svetinjice, ki kažejo na pogosta romanja Kranjčanov v bližnje, pa tudi oddaljene svete kraje, kot je Rim, Kelmorajn, današnji Köln, in Santiago de Compostela.

Med redke najdbe iz grobov, odkritih pri župni cerkvi, sodi tudi venec z jagodami iz bleščeče črnega premoga ali gagata z rokama, izrezljanima iz kosti. Rožni venci s črnimi jagodami so bili značilni za 17. stoletje, toda jagode so bile navadno lesene in podobno tudi križi na njihovem koncu. Rožne vence iz gagata in z rokama, izrezljanima iz kosti, kot simbol Kristusa, pa najdemo le redko. S seboj so jih prinesli nekateri romarji iz Santiaga de Compostela, kar lahko domnevamo tudi za pokojnika iz groba pri župni cerkvi. Rožni venec ga je najverjetneje spremljal v grob kot dragocena svetinja in spomin na dolgotrajno romanje k svetemu Jakobu v Kompostelo.