Dragi bonbončki

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / nedelja, 28. oktober 2012 / 06:00

Hashem, Ahmed, Boshra. Vsak s svojo zgodbo. Bolj ali manj verjetno oziroma prilagojeno trenutku, osebi, ki ji jo pripovedujejo. Dejstvo pa je, ko ženski pokažeš lep diamantni prstan, potem je drug nakit ne zanima več.

Hurgada je bila včasih manjša ribiška vas, danes je pravi turistični bum. Še posebej je pri srcu ljubiteljem vodnih športov in potapljačem. Vetra res ne primanjkuje. Sredi oktobra sploh ne čutiš tridesetih stopinj in več, ker vedno piha.

Ahmed je vsak dan nasmejan in v polomljeni angleščini voščil dober dan. Bil je edini od hotelskega osebja, ki je vedel, kje sploh Slovenija je. Njegovo delo: pobiralec kozarcev na plaži. Za obhod plaže je potreboval natanko petindvajset minut. Podobno kot on je svojo hotelsko kariero začel danes šestindvajsetletni Hashem. Postopoma je napredoval do natakarja, barmana in kasneje zadolženega za bare, hrano in pijačo v hotelu. Vendar je njegova zgodba že na meji verjetnega. Rojen je bil v manjšem kraju v Luxurju, v bogati družini. Njegov oče naj bi bil lastnik velike plantaže s citrusi, paradižniki in podobnim. Že v otroštvu so ga obljubili za moža sestrični. Tako ostaneta denar in posel doma. Zapletlo pa se je, ko se je Hashem v srednji šoli zaljubil v sošolko. Ni želel užaliti ne očeta ne svojega Boga, vleklo pa ga je v svet. Potem se v njegovem pripovedovanju pojavi še ena ženska, s katero se je poročil, ima z njo leto in pol staro hčer, a naj bi bila že ločena. Njegove sanje so lastna turistična agencija, ki baje že obstaja, tu pa se zgodba znova začne zapletati … Zanj, če vprašaš, je Kairo varen, zamahne z roko, češ da je ves Egipt varen, in se vrne nazaj na pripoved o tem, da je iz bogate družine, potem pa pripovedovanje zaokroži s stavkom, če bi ga lahko predstavila svoji modrooki prijateljici.

In tako počasi pridemo do Boshre Fayeza, hišnega hotelskega zlatarja, ki naj bi ne bil poročen samo zato, ker enostavno za ženo nima časa. Zanj je Hurgada morda najbolj varen kraj v Egiptu, v Kairu pa nikoli ne veš, kje bo završalo. Brez pravega vzorca in zelo mamljivo poldrago in drago kamenje, ki ga je imel razstavljenega v eni večjih vitrin, me je pripravilo do tega, da sem ga vprašala, ali ga ni nič strah, da bi mu kdo kaj ukradel. Razložil mi je, da njegova zlatarna ni na cesti in hotel ima varnostnika, tako da ni strahu.

Počutila sem se kot v trgovini s sladkarijami. Pisanih 'dragih bonbončkov' se kar nisem in nisem mogla nagledati. Povprašala sem ga po imenih, po cenah. Rubini, topazi, akvamarini, s prostim očesom komaj vidni diamanti … Ni bil tipičen prodajalec. Umirjeno in nevsiljivo mi je razložil, da ima razstavljeno sicer poldrago in tudi drago kamenje, ampak: »Tole so bolj modni kamenčki. Niso tako dobre kvalitete, zato tudi ne dosegajo velikih cen. Hm … Da bi se ti res splačalo, pa da ima zadeva še malce naložbeno vrednost, če se tako izrazim, potem je najboljši nakup diamant v kombinaciji z zlatom. V srebru drago kamenje ne dosega cen.«

Vendar tudi diamanti v Hurgadi ne dosegajo noro visokih cen, ker je ponudba pač prilagojena povpraševanju. V Fayezovi zlatarni oziroma srebrnarni bi bil najdražji že narejeni prstan okoli petsto evrov, sem pa v nadaljevanju obiskala kar lepo število zlatarn v mestu - kar ni težko, saj si sledijo podobno kot pri nas lokali in bari v centru mesta. Ker sem v glavnem spraševala in nič kupovala, sem tvegala, da me bodo iz kakšne tudi nagnali, in dvakrat sem morala pošteno uporabiti igralske sposobnosti neumne blondinke, da sem odnesla celo kožo. Ozmerjali so me celo z 'blesavo' Rusinjo.

Najdražji diamantni prstan, ki so mi ga pokazali, je bil vreden štiri tisoč evrov in če bi prodajalcu pomahala pred nosom s šopom bankovcev, bi ga prodal tudi za tri tisoč petsto, morda še manj. Ko je izvedel, da sem Slovenka, se je še dodatno razgovoril. Ponosno mi je razložil, da imajo v njihovi draguljarni veliko slovenskih strank in če sem ga prav razumela, so med njimi tudi taki iz istega posla. Pa srebro tudi kupujejo pri njih.

Pogledala sem svojo verižico iz belega zlata in prvič pomislila, če ni le ena izmed številnih, morda celo z egipčanskim poreklom …