Lov na čarovnika

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 16. oktober 2012 / 06:00

Kakorkoli obračam misli, povezane s športom, vedno mi na prvo mesto pride Lance Armstrong. In bolj ko grem proti zaključku razmišljanja o njem, bolj se mi zdi, da bom opustil vsako upanje, povezano z vrhunskim športom. Afera, ki trese športni svet, je največja v zgodovini športa. To je že potrjeno. In potem se skoraj ugriznem v jezik, ko začnem bentiti, da se je to zgodilo ravno v športu, ki ga imam najraje izmed vseh. Moja ljubezen do kolesarstva ni ogrožena, zaupanje v poštenost pa je. No, ne bom utrujal o poštenosti na svetu, ker se bom potopil v globine, za katere pa nimam škrg. Biti razočaran za to, kar je Američan naredil, je upravičeno. Ves svet mu je verjel in vse je nategnil na navaden podli način, tako kot so to delali že številni pred njim, samo da ti niso bili tako prepričani v poštenost, kot nam je to »dobrino« prodajal Lance. Gre za najbolj dovršeno, najdražjo in najbolj premišljeno goljufijo v športu, katere razsežnost sploh ne vemo, kakšna je in kakšne bodo posledice. Šport bi zaradi njega moral propasti, vendar ne bo, ker je to nemogoče, ker vemo, koliko je poštenost vredna. Vsakdo pri sebi ve, v kaj veruje in zakaj veruje. Veruje se v glavnem zaradi pozitivne energije, motivacije, za boljše življenje in še za tisoč drugih samih dobrih stvari. Kaj se zgodi, ko te tisto, v kar veruješ, izda? Najprej rabiš čas, da se zaveš izdaje tistega, v kogar si verjel, in če si se v življenju kaj naučil v iskanju lastne vere, potem boš odpustil. Vendar ne boš odpustil njemu, ki te je izdal, ampak samemu sebi, ker s svojo vero nisi mislil na nikogar drugega kot nase. Lanceu bom odpustil le kot osebi, kot športniku pa ne. Verjel sem vanj ne samo zaradi tega, ker je premagal raka. Pravzaprav zaradi tega sploh ne, ker sem bil v tistem času ljubosumen na to, da ga je on premagal, moj oče pa ne. Saj veste, kako gre to, včasih ljubosumnosti enostavno ne moreš prikriti, vendar sem bil kasneje ponosen, da obstajajo ljudje na tem svetu, ki to zahrbtno bolezen premagajo. Lahko rečem, da človek zares spregleda takrat, ko mu umre prva najbližja oseba v življenju. Že druga mu s svojo smrtjo dokaže, da je čisto drugi človek, in tako naprej, vse dokler sam ne konča lastnega sprehoda do svojega pogreba …

Lovljenje Armstronga, vse obtožbe, dokazi, domneve, boj proti nepoštenosti, boj proti dopingu, boj za čistost športa ni lov na čarovnice. Na žalost je vsa ta gonja proti njemu v bistvu lov na čarovnika. Tako kot nas je on prinesel okoli, nas še nihče ni v zgodovini športa. Prefinjeno in načrtno, tako kot to znajo samo čarovniki. Nas, ki smo mu verjeli, nas, ki spremljamo šport, in nas, ki nam je poštenost ena od osnovnih osebnostnih lastnosti. In kaj zdaj? Nič. Zgodilo se ne bo nič, tako vsaj kaže. Verjetno bo šel v zapor, tako kot gre to ponavadi vsak, ki krši zakon, ga preživel in karavana bo šla naprej … psi pa bodo tudi lajali.