Trn Metelkove v Škofji Loki

»Živlejne, ne parole« sporoča napis na eni od sten Galerije Ivana Groharja, kjer je v pristnem klubskem ambientu – značilnem za AKC Metelkova mesto v Ljubljani na prelomu stoletja – na ogled razstava fotografij iz serije Trn, katere avtor je umetnik, v javnosti znan pod imenom DK.

Galerija Ivana Groharja bo slab mesec dni drugačna kot običajno. Zelo drugačna. Že res, da je v njej na ogled razstava umetniških fotografij, a te niso, kot največkrat doslej, zgolj podobe znotraj pravilnih robov na stenah galerije, saj jih v razstavnem kontekstu tokrat spremlja – lahko bi rekli, da v svoji večplastnosti tudi dopolnjuje – ambient. Ob izvirni konceptualni zasnovi razstave tokrat ne vstopimo zgolj v galerijo, ampak tudi v klubsko sceno, recimo katerega od klubov alternativne kulture, kot se je tovrstnim prizoriščem reklo v času na prelomu stoletja. Tokratna postavitev namreč vključuje še niz prostorskih artefaktov, kot so ob zdelanih in že zdavnaj odsluženih stolih tudi namizni nogomet pa ohranjene smeti, zavržene pločevinke, cigaretni ogorki ... V ozadju slišimo muziko skupin Borghesia, Čao pičke, Buldožer, Šarlo akrobata, Janija Kovačiča in drugih.

Kot pove kustos Boštjan Soklič (razstava je nastala v koprodukciji Loškega muzeja in Strip Core/Forum Ljubljana), gre za de facto predmete, »izposojene« iz prehodnih let med 20. in 21. stoletjem in v sodobni čas na pričujočo razstavo »prenesenih« iz »kultnih« prostorov na območju AKC Metelkova mesto v Ljubljani. »Fotograf DK je konceptualno zgodbo zasnoval na podlagi večletnega dokumentiranja – subjektivnega zgodovinjenja dogajanja v prostorih na Metelkovi,« pove Soklič in dodaja, da je bila serija Trn predstavljena doma, na nekaj razstavah tudi v tujini, tokrat pa je prvič na ogled postavljena v Škofji Loki.

»DK je pred dvajsetimi leti za ta projekt pripravil okrog dvesto fotografij, ki jih je posnel pretežno na Metelkovi. Prva postavitev je bila v skrčeni različici v pasaži Maximarketa v Ljubljani, podoben ambient, kot ga vidimo zdaj v Škofji Loki, pa je bil leta 2003 na ogled v pritličju Mestne galerije Ljubljana, kjer je razstava med obiskovalci doživela zalo dober odziv,« pojasnjuje Katerina Mirović iz Strip Core/Foruma Ljubljana. »Gre za ponazoritev ambienta, v katerem so fotografije pravzaprav nastale. Razstava pa v širšem kontekstu govori tudi o odtujenosti mladih, o socialnem problemu in o nezmožnosti družbe, da mladino aktivira, spodbudi in ji najde mesto v družbi.«

Tokrat predstavljeni figuralni cikel Trn sestavlja 18 fotografij v velikem formatu na aluminijastih ploščah. »Fotografije nam odstirajo avtorjev luciden pogled na dogodke in protagoniste izrazito specifične 'underground' scene na Metelkovi. Tako v prvem kot drugem galerijskem prostoru so fotografije obnemoglih in omamljenih potrošnikov nočnega življenja iz klubov Metelkove mesta vpete v široke okvirje, ki simbolično ponazarjajo vrata v 'svet drugačnih zaznav'«, poudarja Soklič in pri tem opozarja, da je razstava v svoji pomenljivosti večplastna. »Lahko jo doživimo kot pretresljiv prikaz brezizhodnosti, kot ekspresionistični fotografski moment dogodkov znotraj subkulturnih socialnih združb, kot pretresljive podobe z močnimi vizualnimi učinki ali pa kot poglobljena vizualna razmišljanja o vprašanjih v povezavi s pomeni bivanja, brezizhodnim stanjem v sodobni družbi, fiktivnejši od fikcije. Sooča nas s subjektivnim, a hkrati analitičnim umetniškim pristopom, izpolnjenim z ostrim zrenjem in prodornim opazovanjem; umetnika postavlja v vlogo voajerja, ki prihaja v intimni prostor drugih tiho. In tako tudi odide.«

Razstava ni nastavljen ambient, ampak je avtentičen prikaz časa v nekem pred širšimi pogledi umaknjenem okolju. Portretiranci delujejo izgubljeni vsak v neki svoji zgodbi. Kot poudarja Soklič, avtor DK vsekakor izstopa iz ekipe umetniških fotografov tistega časa. »Mnogi so se ukvarjali bolj sami s sabo in svojimi avtopoetikami, DK pa v različnih serijah, vsekakor tudi v tej, imenovani Trn, predstavlja vsebino z jasnim sporočilom.

Fotografije v svoji povednosti stojijo tudi po dvajsetih letih in so še vedno aktualne, kot so bile ob svojem nastanku. Na razstavi Trn je na ogled »živlejne, in ne parole« – do 20. marca.