Hiša igrač in igrarije

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 17. september 2012 / 06:00

Upokojena vzgojiteljica Dragica Markun je v Šenčurju odprla Hišo čez cesto, v kateri je razstavila stare otroške igrače in punčke, pripravljala pa bo tudi ustvarjalne delavnice in program za odrasle.

Brez igre in igrač ni srečnega otroštva, za igračo pa je pomembno, da pride v otroške roke in da v njih zaživi, so minuli petek poudarili ob odprtju zasebne zbirke starih otroških igrač in punčk, starih otroških vozičkov ter starih gospodinjskih pripomočkov s poudarkom na peki kruha in kmečkega orodja v 176 let stari Naurnovi hiši na Pipanovi cesti v Šenčurju, ki so jo ob tej priložnosti preimenovali v Hišo čez cesto. Odprla jo je šestdesetletna upokojena vzgojiteljica predšolskih otrok Dragica Markun, ki se ji je s tem uresničila dolgoletna želja.

Zbirateljska strast se je v Dragici prebudila pred desetimi leti, ko si je za petdeseti rojstni dan zaželela svoje punčke iz otroštva. »Mož je tedaj kljub intenzivnemu iskanju ni našel, tako da mi je na koncu podaril punčko iz marcipana, ki jo še danes hranim,« se spominja. Od tedaj naprej je začela nastajati zbirka starih punčk in drugih igrač, ki jih je Dragica rešila iz zaprašenih podstrešij. Večina je njenih, del igrač pa so ji posodili. Nastalo zbirko je javnosti prvič predstavila februarja 2008 na razstavi v šenčurskem muzeju, vse odtlej pa je nenehno iskala primeren prostor v Šenčurju, kamor bi postavila stalno zbirko. Tako ji je nazadnje v oči padla Naurnova hiša, ki je bila že nekaj let prazna. Lastnici je bila njena ideja takoj všeč. »Zdi se mi, da gre za zelo primerno vsebino, pa še hiša se bo s tem ohranila,« nam je zaupala Naurnova Jerca. Dragica je tako pred približno štirimi meseci zavihala rokave ter s pomočjo moža Blaža in vnuka Žige obnovila zunanjost in notranjost hiše, ohranila je tudi precej starega pohištva, ime Hiša čez cesto pa je prispeval štiriletni vnuk Vid. »Že ko smo hišo obnavljali, so se Šenčurjani začeli zanimati, kaj bo v njej. Večina je bila nad idejo takoj navdušena,« pripoveduje Dragica. Navdušenje nad razstavo je ob njenem odprtju med drugim izrazila tudi znana ilustratorka otroške literature in prav tako zbirateljica igrač Jelka Reichman.

Hiša čez cesto pa ni namenjena samo razstavi starih igrač (voden ogled je možen vsak petek med 17. in 19. uro oziroma po dogovoru), menda edini tovrstni v Sloveniji, temveč bodo petkovi popoldnevi tudi sicer zelo živahni, saj bo Dragica tedaj za predšolske in šolske otroke pripravljala raznovrstne ustvarjalne delavnice s poudarkom na uporabi naravnih materialov, ki bodo potekale v »štalci«. Pripravljala bo tudi program za odrasle, saj bodo ob krušni peči v kmečki hiši potekali večeri ljudskega petja, literarni večeri, tematske delavnice ...

Poudariti je treba, da Hiša čez cesto ponuja vrnitev v preteklost. Starejši obiskovalci bodo nostalgično obujali spomine na otroštvo, otroci pa se seznanjali, kako so se igrali njihovi starši in stari starši. »Še pred nekaj desetletji so otroci bogatašev morda že dobivali uvožene igrače, otroci na podeželju pa so bili prepuščeni svoji iznajdljivosti, pa tudi spretnosti očetovih rok,« je pojasnila Dragica. Tudi sama se je dolgo čudila, kako je kot otrok iz revne družine lahko dobila punčko iz celuloida. »Šele kasneje so mi starejši ljudje razložili, da so po vojni iz Amerike k nam pošiljali pakete s hrano, v katerih so bile občasno tudi kakšne igrače oziroma punčke, tudi takšne, kot sem jo imela jaz,« je še razložila Dragica. Tudi takšna punčka, kot jo je imela v otroštvu, se je v zadnjem desetletju že znašla v njeni zbirki, razstavljena pa je tudi v Hiši čez cesto. »A od 45 punčk, starih od deset do osemdeset let, ki so razstavljene, je ta edina, ki ni moja, temveč sem jo dobila na posodo,« razloži.