Sedmica: Za zgago ni nikoli prepozno

Vsak dan me v poštnem nabiralniku čakajo trije (lahko kateri več ali kateri manj) desetkrat dvajset centimetrov veliki beli letaki z grbom nekdanje dežele Kranjske, okrog katerega je ovit trak z napisom Kar seješ, to žanješ in z naslednjo vsebino: Potrebujemo vašo (zaimek je podčrtan) ustanovno izjavo za ustanovitev stranke s smernicami – rodoljubje – omejeno priseljevanje – red in mir. Za program in statut stranke ter potrebna navodila, pošljite vaš e-mail na: nova.stranka@gmail.com. In to je vse.

Manj skrivnostni kot ljubitelj (ali ljubitelji) grboslovja, ki je vsaj za zdaj za javnost brezimen, so ustanovitelji stranke Slovenski krščanski demokrati, se pravi, dosedanji Kresničani, saj v javnosti nastopajo s konkretnimi imeni in priimki. Tako stranko, denimo, vodi Jože Duhovnik, nekdanja vplivna persona (grata) nekdanjih krščanskih demokratov, nekdanja siva eminenca nekdanjega časnika Slovenec, aktualni profesor ljubljanske strojne fakultete ter njen dekan. Imenovani gospod pa je med drugim znan tudi po tem, da si je v nekem življenjskem obdobju in v konkretnih gospodarskih okoliščinah na vso moč prizadeval olastniniti Litostroj, komunističnega paradnega konja slovenske strojegradnje.

Da se razumemo. Nič nimam niti proti ustanavljanju novih političnih subjektov, se pravi, političnih strank, niti proti njihovim ustanoviteljem. Nenazadnje smo se Slovenci v pol stoletja do sitega najedli, da ne rečem preobjedli ene same stranke, še bolj pa ene same resnice, ki je notranje bistvo enostrankarskega (beri enostranskega) političnega sistema. (Je pa res, da je komunistična politična akademija čudežno proizvajala vrhunske demokrate, saj je politikov, ki jih je izurila nekdanja Partija, tako rekoč kot listja in trave, ampak o tem trenutno ne razmišljam.) Po drugi strani mi je katera koli politična stranka, ustanovljena minutko pred zdajci, pomeni dober mesec pred državnozborskimi volitvami, jako sumljiva. Drži sicer, da ni nikdar prepozno, drži pa tudi, da bi bil čudež, če bi mesec dni stara stranka, za nameček še z neimenovanim voditeljem, uspela prepričati tri odstotke volilnih upravičencev in prestopiti prag državnega zbora. Pomeni, pred volitvami ustanovljena stranka ni za drugega kot za zgago. Kdo za to zgago stoji, je pa drugo vprašanje.

Najprej. Pogojno rečeno heraldike imam na sumu, da jim predvolilno zgago režira Zmago Jelinčič Plemeniti. V zvezi s trditvijo Andreja Bajuka, predsednika Nove Slovenije, pomeni stranke, ki mora v aktualnih okoliščinah stati na prstih, če želi videti tri odstotke naklonjenih volivcev in morda še katerega čez, češ da ne stoji za Jožetom Duhovnikom in njegovimi Kresničkami nihče drug kot Milan Kučan, zadnji predsednik Centralnega komiteja Slovenije in nekdanji slovenski predsednik, pa sem do skrajnosti skeptična. Namreč. Razmejitvena črta med volivci desnice in levice, je v Sloveniji kristalno jasna, pomeni, beganja volivcev čez to mejno črto domala ni. Precej manj jasno je, kako bodo volili volivci znotraj obeh osnovnih krogov; se pravi, znotraj levice in znotraj desnice. In v tem kontekstu je, vsaj kar se mene tiče, kot na dlani, kdo ustanavlja nove stranke na desnici: nihče drug, kot desnica sama. Denimo, Janez Janša, predsednik SDS, ki mu zvezde (pomeni javnomnenjske raziskave) ravno ne kažejo odlično.

Marjeta Smolnikar bo na državnozborskih volitvah kandidirala za poslanko na listi SLS.