Ura brez pravih kazalcev (1)

Če bi obdržala svoj dekliški priimek, potem bi Francka tudi na zunaj delovala kot Cankarjeva mati. Imela je podobno usodo, le bolj sodobno obarvano. Tudi njej se je zgodila »Skodelica kave«, a na drugačen, današnjemu času bolj razumljiv način.

Svoje zgodbe ne skriva, nasprotno, o sebi in o sivih laseh, ki jih je v različnih okoliščinah dobila, govori sproščeno, brez dlake na jeziku, celo z nasmehom na ustnicah.

»Tako je treba, kajti ga ni človeka, ki bi nam lahko s čarobno paličico spremenil preteklost. To, kar smo doživeli, moramo vreči čez ramo in poskrbeti, da se nam bo v prihodnosti bolje godilo,« trdi.

Zase pravi, da je danes srečna ženska. Ugotovila je namreč, da je lahko »kri tudi voda«, zato je nekaterih dejanj, ki jih je bila prisiljena storiti, ni sram. Še več: tudi drugim, ki se znajdejo v podobni situaciji, svetuje, da ravnajo podobno.

Da pa bo njena zgodba imela prave temelje, je potrebno poseči daleč nazaj, ko je bila še sramežljivo, neuko in bogaboječe dekle iz delavske družine. Moto njenega očeta je bil »bodi tiho, moli, delaj in bodi pošten«. Nauke, ki so bili za Francko, ki je po bogvedi katerem od svojih prednikov podedovala trmo in dvignjeno glavo, zelo moteči, je oče vtepal v njeno trdo bučo tudi s palico in s klečanjem na koruzi, oziroma na polenih. Z odraščanjem se je naučila, da je bolje kimati, sama pri sebi pa je potem naredila tako, kot se je njej zdelo prav. Zavedala se je tudi, da so zanjo veljala druga pravila kot za brate, ki jim je bilo dovoljeno vse in še malo več.

»To so bili časi, ko ni bilo misliti, da bi se vpisala v srednjo šolo. Že pri petnajstih letih sem se zaposlila v tovarni, v kateri sem potem vztrajala vse do upokojitve. Le da sem si z leti s pridnostjo in znanjem pridobila boljše delovno mesto. Bila sem lepo dekle, z dolgimi črnimi lasmi, marsikdo je name vrgel oči, a sem se bala, da bi me le izkoristil in zavrgel. Nedolžnost je bila v tistih časih nekaj samo po sebi umevnega in zelo dragocenega, tudi jaz sem jo hranila za pravega, za katerega sem upala, da bo nekoč prišel. A sem delala račune brez krčmarja. Za naše podjetje je začel voziti šofer, lep, prijazen, z namazanim jezikom. Ko sem ga videla prvič, so se mi zmehčala kolena. Čeprav mi je razum govoril, da o njem ničesar ne vem, sem komaj čakala priložnosti, da sem v njegovi bližini. Tako je naneslo, da me je povabil s seboj na vožnjo, zaljubljenost je naredila svoje, podlegla sem njegovim čarom, ob tem pa sem verjela, da bo, ker sem mu dala najdragocenejše, kar sem imela, najina zveza postala trdna in tudi javna. Žal se to ni zgodilo. Začel se me je izogibati in si iskati drugih žrtev. Ko sem ugotovila, da sem noseča, se je po tovarni že govorilo, da se bo poročil s svojo sestrično v tretjem kolenu,« pripoveduje Francka, medtem ko meša marelice, iz katerih bo nastala marmelada.

Po tistem, ko so še doma videli, da ji raste trebuh, je v pošteni in verni družini nastal preplah. Obsedno stanje pravzaprav. Nosečnost brez »žegna« je bila v tistih časih, tako je pač bilo, zločin brez primere. Oče je nosečo hčer pretepel s pasom, mama jo je sicer branila, a je bila tiho, ko so jo drugi družinski člani sredi noči grobo postavili pred vrata in jih dvakrat zaklenili, da ja ne bi mogla vstopiti.

»Zatekla sem se v »portirnico«, vedela sem, da me vratar, ki je bil tisto noč v službi, ne bo dosti spraševal. Odstopil mi je dva stola (štokrla), da sem se ulegla in poskušala zaspati.«

Naslednji dan je poiskala svojega ljubljenega šoferja, toda ta jo je nagnal kot psa z besedami, da do žensk, ki »dajo takoj noge narazen, nima nobenega spoštovanja«. Onemela je, kot bi jo prikovalo ob tla. V svoji naivnosti je mislila, da je bilo to, kar sta počela, »dokaz ljubezni«, ne pa česa grdega.

Začela je iskati sobico, kar je bilo na vasi, kjer so se vsi poznali med seboj, zelo težko. Nihče se ni hotel zameriti njenim staršem, zato so ji vsi po vrsti odkimavali z glavo. Nazadnje se je je usmilil župnik. Pri njem je stanovala njegova mama in mu gospodinjila, v kuhinjo so prinesli star divan, ki pa je postal za Francko pravo kraljestvo.

»Vaške govorice so ubogemu človeku potem naredile veliko gorja, saj so ga obsodili, da je on oče mojega otroka. Imel je veliko težav tudi pri svojih nadrejenih, na zaslišanje so poklicali tudi mene. Bilo je prav sramotno, kaj vse so me tisti dostojanstveniki, vsi v črnem, spraševali. V Ljubljano sem se morala peljati vsaj še dvakrat, pa še nisem vedela, so bili zadovoljni ali ne. Bojim se, da so ga prav zaradi mene kasneje prestavili v neke »božje rovte«, kjer se je, vsega spoštovanja vreden, zapil … Danes vem, da če mi ne bi toliko pomagal, kot mi je, pa ne z denarjem, ampak z moralno oporo, bogve, kje bi bila danes …,« se z globoko hvaležnostjo v srcu spominja svojega dobrotnika.

Francka pravi, da je imela tudi pozneje, ko so prišle drugačne preizkušnje, ob sebi veliko dobrih ljudi, ki so ji ponudili roko. Včasih so bili to popolni neznanci, česar ni mogla nikoli razumeti.

»Ni hujšega, kot če ti domači obrnejo hrbet. Tega človek preprosto ne more razumeti. Obenem pa so mi dali ogromno notranje moči tisti, ki za svojo uslugo niso ničesar zahtevali.«

(Se nadaljuje)