Žvižgi v Bazovici, 9. 9.

Jutri je 15. september, praznični dan, ko se spominjamo na vrnitev Primorske k matični domovini. Za Primorce pa je pomemben datum tudi »deveti deveti«: 9. 9. 1943 so namreč izvedeli za novico, da je prejšnji dan kapitulirala Italija, pod katero so morali trpeti četrt stoletja. Dve leti nazaj smo ravno na ta dan na Glasovi preji na Gimnaziji Kranj gostili pisatelja Borisa Pahorja; ta izjemni mož je konec avgusta dopolnil 99 let - spet dve devetki - zdaj je že v stotem. Letos pa je bila minulo nedeljo ravno na ta datum tradicionalna spominska slovesnost v Bazovici, v spomin na štiri slovenske antifašiste, ki so jih 6. septembra 1930 v tem kraju ustrelili po sodbi fašističnega sodišča. Človek bi pomislil, da smo si Slovenci enotni vsaj v spominu na takšne izjemne ljudi in dogodke. Pa si očitno nismo - častno gostjo so namreč nekateri udeleženci proslave izžvižgali.

Častna gostja slovesnosti je bila Ljudmila Novak, predsednica N.Si in ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Žvižgali pa naj bi predvsem tisti, ki so se na proslavo pripeljali iz Slovenije in so stali pod prapori borčevskih organizacij. Kot bi hoteli reči: ženska, ti nisi ta prave sorte in nimaš na tej prireditvi kaj iskati! Takega odnosa seveda ne moremo odobravati, ne glede na vsebino ministričinega govora, ki sploh ni bila provokativna; žvižgače, ki so se oglasili, ko je bila napovedana, je zmotila že njena politična pripadnost. Ministrica je na slovesnost prišla kot uradna predstavnica naše države, spremljala jo je častna straža Slovenske vojske, z njo je v prvi vrsti sedel dr. Dimitrij Rupel, konzul Republike Slovenije v Trstu. Lažje bi razumel, če bi Primorci žvižgali Ruplu, za katerega je splošno znano, da kot zunanji minister ni izkazoval kakšnega posebnega razumevanja in naklonjenosti za probleme naših zamejcev; pisatelju Borisu Pahorju pa je, ko mu je ta potožil o položaju Slovencev v Italiji, predlagal, naj se raje preseli v Slovenijo …

Ministrica je zbrane le pozdravila, v imenu naše države; slavnostna govornika sta bila dva, eden v slovenščini, drugi v italijanščini. Poročevalca Radia Ognjišče je v nadaljevanju zmotilo dejstvo, da je večina udeležencev viharno pozdravila glavnega govornika Igorja Komela, ravnatelja slovenskega Kulturnega doma v Gorici, ko je ta svoj govor začel z besedami »Dragi tovariši in tovarišice!« … Ni kaj, kulturni boj med Slovenci še traja oziroma se vedno znova razplameneva. Tudi po več kot polstoletni distanci od dogajanj med 2. svetovno vojno, pa v letih pred njo in po njej, ne zmoremo vedno civiliziranega in kulturnega odnosa do teh reči. Na to dejstvo je opozoril tudi dr. Žiga Turk, ministrski kolega Novakove, ki ga nekateri imenujejo kar »superminister«. Tudi on je imel pred kratkim odmeven nastop na zahodnem robu slovenskega prostora. Nastopil je na tradicionalnih Študijskih dnevih v Dragi. V dolgem in tehtnem govoru, ki ga je vredno prebrati, je med drugim izpostavil dejstvo, da je večina narodov v Zahodni Evropi, s katerimi smo danes skupaj v EU, po 2. svetovni vojni živela v demokraciji, njihove države pa so daljše obdobje vodile velike koalicije. Tako so se ljudje kljub razlikam morali navaditi živeti in delati skupaj. Pri nas pa smo imeli v istem času diktaturo, ko se je morala vsaj polovica naroda podrejati in molčati ali pa vzklikati le tisto, kar je bilo predpisano. Ta zahodna izkušnja sodelovanja in strpnosti v različnosti nam še danes manjka, to se je pokazalo tudi med žvižgi v Bazovici …