Izvir bistre hčere planin

Izvir Soče (950 m) - Krasná si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti ..., je v letih 1862/63 napisal goriški slavček Simon Gregorčič. Gre za hvalnico Soči, naši najlepši reki in obenem reki, nad katero je divjala fronta prve svetovne vojne.

Drznila bi si reči, da je Gregorčičeva pesem Soči preroška pesem, ki v svojem domovinskem delu natančno opisuje dogajanje, ki je petdeset let kasneje divjalo na Soški fronti. Okrog nje je bila svinčena toča, solze so tekle v potok, bil je krvav dež in krvava reka: oh, bitva vroča. Soška fronta je bila eno od glavnih bojišč med prvo svetovno vojno. V zgornjem delu je bilo izrazito visokogorsko bojišče, med golimi skalami. Na njeni celotni dolžini se je med letoma 1915 in 1917 bilo 12 bitk. V Enciklopediji Slovenije piše, da naj bi bile celotne izgube na soški fronti 1.520.000 ljudi, od tega je bilo mrtvih 186.621, ranjenih in zastrupljenih 687.277, pogrešanih in ujetih pa 524.424. Še danes so posledice vojne vihre vidne na vsakem koraku. Kot neme priče burne preteklosti.

Soča je znana po svoji izraziti zeleni barvi, zato jo označujejo tudi kot smaragdno lepotico. V njenem zgornjem toku živi edinstvena vrsta rib - soška postrv, ki spada med zaščitene ribe. S svojim divjim tokom v brzice privablja turiste od blizu in daleč. Rafting pa vožnja s kajaki; adrenalinska, prvinska, čudovita.

Soča je 137 kilometrov dolga reka; od tega 95 km v Sloveniji. Izvira na nadmorski višini 950 m. Kraški izvir privablja številne obiskovalce, koča pod izvirom pa je tudi del Slovenske planinske poti. Če se bomo potepali po dolini Soče, je obisk izvira skorajda nujnost, čeprav je pot do samega izvira za običajnega turista zelo zahtevna in se je je treba lotiti z dobršno mero previdnosti.

Čez najvišji prelaz v Sloveniji Vršič, 1611 m, se zapeljemo na primorsko stran in se začnemo spuščati proti Trenti. Mislim, da na 48 ovinku stoji mogočen spomenik legendarnemu Juliusu Kugyju. Če se sprehodimo do njega, se nam odpre povsem drugačen pogled na kristal Julijskih Alp Jalovec. Zapeljemo se en ovinek nižje in zavijemo desno v dolino Zadnjo Trento oz. proti izviru reke Soče. Asfaltirana cesta nas pripelje do Koče pri izviru Soče. V teh dneh, ko je turistična sezona na vrhuncu, bomo verjetno primorani jeklenega konjička pustiti malce nižje. Sprehodimo se do doma, kjer nas smerokaz usmeri proti izviru. Vzpona je za približno 15 minut, a ni ravno nedolžen. V spodnjem delu se strmo dvigne med skalami. Narejene so celo stopnice, kar mestoma olajša vzpon. Pot zavije v levo in za varnost imamo na desni strani jeklenico. Vzpenjamo se višje proti izviru. Pot se sicer položi, še vedno pa poteka po skalah, za varnost poskrbi jeklenica. Nato sledi ovinek, kjer se strmo spustimo, nato pa prečimo izpostavljen, previsni del skale. Če je vode malo, se lahko spustimo resnično tik nad izvir. Ko stopimo na strugo reke, kjer so sicer ogromne skale, naredimo še nekaj korakov in se zazremo v globino izvira.

Trenutno, avgusta 2012, je izvir skoraj izsušen. Soča ni prav nič deroča, pogled v globočino izvira pa skoraj strašljivo skromen, izsušen. Strašljiv zato, ker tudi naša alpska lepotica daje vedeti, da smo v obdobju krute suše, ki se pozna na vsakem koraku. Na polju in v naših denarnicah, zaradi vse višjih cen.

Nazaj sestopimo po poti vzpona, trenutno pa je možno tudi po strugi Soče, saj je voda izginila neznano kam. Za vzpon do izvira človek ne sme imeti vrtoglavice in nujna je dobra obutev, ki ne drsi. No, zgodba na kraju samem je, na žalost, drugačna: številni turisti se vzpenjajo v salonarjih, natikačih, japonkah …

Nadmorska višina: 950 m
Višinska razlika: 100 m
Trajanje: 30 minut
Zahtevnost: 5 zvezdic