Krasni filmski valovi

Letošnji poletni kulturni Festival z razgledom v Kamniku je med drugim postregel tudi z nočno projekcijo kratkih originalnih filmov mladih, ambicioznih cinefilov, ki s svojimi deli dokazujejo, da so pri ustvarjanju filmov od milijonskih proračunov pomembnejše izvirne ideje.

Pogosto smo priče tarnanju uveljavljenih slovenskih režiserjev, kako za snemanje filmov od državnih institucij ne prejmejo denarja in morajo s svojimi projekti čakati leta in leta. Problem pa je v tem, da večina slovenskih filmov, ki ta sredstva prejme, potem z njimi ne zna rokovati - končni produkt teh sredstev ne odraža. Ti filmi služijo sami sebi ali kvečjemu kot uspavalo za gledalce. Navkljub zajetnemu finančnemu vložku se zdijo zelo neizvirni in podhranjeni, kot bi jih posnelo ministrstvo samo.

Da je možno delovati drugače, dokazuje mlada (avant)garda slovenskih ustvarjalcev, ki so sklenili, da ne bodo čakali na dobro voljo birokratov v raznih filmskih skladih, blagoslov ministrstva ter državno miloščino, ampak so film dobesedno vzeli v svoje roke. Logistično in vsebinsko ozadje filmov 'krasnih novo novovalovcev', kakor so se mladi filmski gverilci poimenovali, ne sloni na kodificiranih, formalno praznih in vsebinsko brezkrvnih pravilih uradnih filmskih akademij, temveč na kombinaciji njihovega lastnega cinefilskega entuziazma in neštetih pregledanih filmov, ki jim služijo v pomoč pri oplemenitenju in realizaciji svojih idej. Njihovi filmi, ki smo si jih lahko ogledali na - organizacijsko žal prešibki ravni, zato tudi skromnejši obisk - nočni projekciji v Stražnem stolpu kamniškega gradu, so sicer mikroproračunski, lahko rečemo kar brezproračunski, pa vendar bolj gledljivi od večine državno sofinanciranih, večinoma preplačanih 'umetniških' produktov. Osvobojeni so prisilnega bremena uradniških predpisov in smernic, kakšen bi moral biti 'pravi' slovenski film, zato lahko brezkompromisno sledijo svojim idejam. Te so pogosto bizarne, nadrealistične, pa obenem povsem iskreno žanrske in unikatno domiselne.

Tretji sklop kratkometražnih filmov v nizu Krasnega novega novega vala, ki se seli po različnih lokacijah v Sloveniji, pred kratkim pa je pljusknil tudi do Pulja, sestavlja šestnajst kratkih filmov, ki ne kažejo spoštovanja do birokratskih vzvodov moči niti s svojo formo niti z vsebino ne kažejo zaupanja, kaj šele optimizma do kapitalističnega ustroja sveta, v katerem živimo. Pa vendar prav njihov lasten obstoj in volja ustvarjalcev - bodite pozorni na imena, kot so Diego Menendes, Peter Bizjak, Tina Ščavničar, Juš Premrov, Gašper Antauer, Tina Poglajen, Matevž Jerman, Martin Horvat in Luka Marčetič - vzbujajo upanje na boljšo prihodnost filma v našem prostoru. Ob koncu leta bo morda res konec sveta, toda slovenski filmski novi val bo preživel - ujemite ga na internetu ali na kateri izmed nočnih projekcij.