Jim je zakuhalo?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. avgust 2012 / 06:00

Na politični sceni je v pasjih dneh zavladalo nenavadno in dobrodošlo zatišje. A se najdejo posamezniki, ki s kakšno izjavo ali dejanjem poskrbijo, da se politični ribnik ne spremeni v povsem negiben tolmun. Taka je bila izjava Ivana Omana na julijski proslavi v Šentjoštu, ki smo jo na tem mestu že navedli: da so se domobranci že med vojno borili za demokracijo, zmagali pa so šele na volitvah spomladi 1990. Pred kratkim pa je zablestel dr. Boštjan M. Turk, sicer cenjeni profesor francoske književnosti, ko nam je razkril, kdo je »največji Slovenec, kar jih je spoznala naša zgodovina«. Po njegovem to ni nihče drug kot – Janez Janša! Vprašal se je tudi, ali je Slovenija v svoji zgodovini sploh premogla še kako drugo osebnost takšnega formata? In si odgovoril: »V zadnjem tisočletju bi se lahko samo Primož Trubar po redu objektivne presoje uvrstil na podobno mesto. Vendar je bil Trubar prvi, Janez Janša pa edini, ki mu je uspelo ne samo vzpostaviti razmere, v katerih se je lahko sploh začelo razmišljati o slovenski samostojnosti, temveč to idejo tudi domisliti in jo z neverjetno organizacijsko sposobnostjo proti veliko večjemu sovražniku izpeljati, desetletje in pol kasneje (2008) pa uveljaviti na najvišjem nivoju (predsedovanje EU). Vse to v enem samem življenju.« Berite in se čudite!

Bog ne daj, da bi podcenjeval veliko vlogo, ki jo je v slovenski politiki v zadnjih petindvajsetih letih odigral Janez Janša. Precenjevati je pa tudi ne kaže. Aretacija imenovanega in proces proti njemu spomladi 1988 je bilo dejansko tisto dogajanje, ki je pospešilo pot v osamosvojitev. Pri tem pa po mojem ni šlo za Janševo genialnost, ampak najprej zgolj za znotrajpartijski obračun. Janša je bil še nedolgo pred tem visok funkcionar ZSMS (partijskega podmladka), a se je partiji izneveril in so ga hoteli zato kaznovati. V takratnem dogajanju nista bila ključna aretacija in proces, temveč način, kako se je odzval demokratični del slovenske javnosti, spontano organiziran v Odboru za varstvo človekovih pravic. Takšnega velikega in spontanega odziva takratno politično vodstvo ni pričakovalo in to je bilo ključno za nadaljevanje. Velika je Janševa vloga v desetdnevni vojni in pripravah nanjo. Osamosvojitev Slovenije pa je delo cele nacije in njenih prvih mož in žena; brez enotnosti, ki smo jo takrat pokazali, podviga ne bi zmogli. »Leta 2008 je bil prvi Slovan, ki je vodil Evropsko zvezo.« Tudi to je res, vendar se na tistem položaju Janša ni znašel zato, ker bi bil »največji Slovenec vseh časov«, temveč bolj po naključju. Takrat, v prvi polovici leta 2008, je prišla v formalnem redu predsedovanja na vrsto Slovenija oziroma njen predsednik vlade, ki je bil slučajno ravno Janša. Lahko pa bi bil tudi kdo drug.

Turkovo poveličevanje Janše nekako ne sodi v sedanji evropski okvir, ampak bolj v neke druge čase in kraje. Tako so se v minulem stoletju slavili razni »veliki vodje«, zdaj pa, kolikor vem, takšno retoriko prakticirajo samo še v Severni Koreji, ki ji vlada rdeča dinastija Kim, zdaj v osebi Kim Džong Una. A ta vleče poteze, ki kažejo, da utegne modernizirati in omehčati trdi kurz, ki sta ga vzpostavila njegova prednika. Pred nedavnim je odstavil načelnika generalštaba, v javnosti pa se pojavlja z mlado, postavno in zahodnjaško oblečeno lepotico, ki naj bi bila njegova žena … No, to je že druga reč. Komentirati sem hotel samo Turkovo izjavo; ta je mogoče tudi posledica velike vročine, ki nam vlada v teh dneh. Jesen bo prinesla ohladitev in takrat bodo imeli največji med Slovenci novo priložnost, da se izkažejo v spoprijemu z veliko krizo, ki nas je zajela.