Evropa potrebuje misijonarje

Ženske ob pogledu nanj pomislijo, da je visok in postaven. Tak, s smislom za humor. Ljudi navduši njegov liberalen, logičen in preprost pogled na življenje. Takšen je najmlajši klerik avstrijskega samostana St. Florian, fant z gorenjskimi koreninami, Janez Ravnik.

Avguštinski kanoniški samostan St. Florian pri Linzu je ena najpomembnejših baročnih zgradb Avstrije. Veličastna zgradba privlači številne turiste, samostan sam pa je znan tudi po skladatelju Antonu Brucknerju. In tu Gorenjci naletimo na rojaka, Radovljičana, dvaintridesetletnega avguštinca, klerika Janeza Ravnika, ki mu samostan sv. Floriana že šest let predstavlja dom.

V samostanu je štirinajst redovnikov, v njem živijo tudi zaposleni in fantje iz glasbenega internata - tako imenovani Sängerknaben. »Okoli petdeset jih je, se prehranjujejo pri nas, tako da tri kuharice sploh niso preveč,« smeje pojasni Janez.

V Sloveniji je začel študij filozofije, sedaj študira teologijo v Linzu. Vedno je bil radoveden in zanj nič ni bilo samoumevno.

»Najraje se ukvarjam z zgodovino, v samostanu mi seveda ne manjka tem, ki jih je še treba raziskati. Takemu delu posvečam veliko prostega časa, sicer pa se prepuščam predvsem glasbenim užitkom.«

Imeli ste 26, 27 let, ko ste se odločili za poklic duhovnika. Ste zaslišali božji klic?

»Dejansko se je to zgodilo že pri petindvajsetih. Recimo, da sem po dolgih letih naenkrat začutil potrebo, da grem k maši. Na nedeljo, dan potem, ko je umrl Janez Pavel II. Čeprav nad njim nikoli nisem bil preveč navdušen, me je takrat prevzel nenavaden občutek solidarnosti z verniki, ki so za njim iskreno žalovali. Po tem prvem koraku sem se v cerkev vedno pogosteje vračal, kar je presenetilo vso mojo okolico. Začel sem intenzivno brati teološko literaturo, ki mi sicer že zaradi študija filozofije ni bila tuja, a me v tolikšni meri še nikoli ni pritegnila. Ker že po naravi rad pretiravam, sem kmalu prišel na misel, da svojo novoodkrito vero kar se da radikalno zapečatim. In da, odhod v samostan je obljubljal tudi prelom z dosedanjim in povsem nov začetek, čeprav si nikoli nisem delal iluzij, da obljublja redovniško življenje le mir in spokojnost.«

Zakaj Avstrija in ne Slovenija, bi se marsikdo vprašal. Razmišljali ste namreč tudi o Stični.

»V Stični so me kot nekoga, ki ga to zanima, prijazno sprejeli in mi skoraj dobro leto omogočali, da redovniško življenje kar se da dobro spoznam. Resno sem razmišljal že o vstopu v red, sčasoma pa je postalo očitno, da po značaju in interesih dejansko ne spadam v tako strogo kontemplativno meniško skupnost, kot so cistercijani. S tovrstnimi pomisleki sem se odpravil na kratek obisk v St. Florian, ki sem ga že dolgo prej poznal zaradi skladatelja Antona Brucknerja, in se tako rekoč že na prvi pogled 'zaljubil' v kraj, ljudi. Predvsem pa sta me navdušila način življenja in nasploh mentaliteta v samostanski skupnosti. Naključje, bi lahko rekel, čeprav vanja niti ne verjamem. Ob pravem času sem se znašel na pravem mestu. Je bil pa takrat odhod v tujino še skoraj bolj 'utrgan' kot sam vstop v samostan.«

Kako poteka dan avguštinca? Če zraven še študiraš, je verjetno malce drugačen.

»Vsak dan - razen če budilka ne zvoni dosti vztrajno, kar se tudi kdaj pa kdaj zgodi (smeh), vstanem ob šesti uri zjutraj. Pogosto ostanem na univerzi do večera. Odvisno je, katere dejavnosti pri nas opravljaš - naj bo tu župnija ali pa služba v samostanski administraciji. Dejansko nihče od nas nima preveč prostega časa …«

Pa socialno življenje, tisto zunaj samostana? Ga je kaj?

»Seveda je. Družbenega življenja imam dejansko še več kot prej, in to v zelo pestrem okolju, kjer se doma počutijo tako mestni intelektualci in kulturniki kot tudi okoliški kmetje. Dolgčas mi nikakor ni, zadnja leta pa celo vse bolj čutim potrebo, da se kdaj pa kdaj umaknem v lastno 'celico'. Sicer so pa pri nas socialni kontakti več kot zaželeni, saj naloga našega reda ni, da bi se člani obdajali z zidovi.«

Zanima vas tudi klasična glasba.

»Še iz pubertete do klasične glasbe gojim posebno ljubezen in Bruckner je bil vedno eden mojih ljubljencev. Kot otrok sem igral klavir, ampak brez pravega navdušenja. Tudi danes ne čutim potrebe po aktivnem ukvarjanju z glasbo, čeprav bi se v samostanu lahko naučil igrati orgle, ki so delo Slovenca Franca Ksaverja Križmana in so bile do leta 1886 največje v celotni avstro-ogrski monarhiji, danes pa verjetno že najdemo kakšne, ki jih prekašajo.«

Vaš samostan je imel pravzaprav srečo v nesreči, da se je v tistih časih Hitler odločil, da naj bi bil po vojni mogoče njegova poletna rezidenca, saj je vanj vložil veliko denarja?

»Zaradi Hitlerjevega interesa vsaj ni bilo ničesar uničenega ali odnesenega, kar pa je v kompleks vložil - predvsem baročno pohištvo in umetnine, nagrabljene ali kupljene v Italiji in Franciji - je bilo po vojni spet zaplenjeno. Avguštinci, ki jih je leta 1941 nagnal, so morali po vojni finančno začeti s skoraj popolne ničle, kar čutimo še sedaj.«

Če sem vas prav razumela, boste nekoč veseli svoje župnije, vendar se nikoli ne ve, kaj prinese življenje.

»Seveda bom vesel dela z ljudmi in po vsej zgornji Avstriji imamo na voljo 33 župnij, se pa zna zgoditi, da bom prej ali slej moral prevzeti določene dolžnosti tudi v samostanu samem.«

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se odpravili kam v tretji svet?

»Ta misel me še vedno privlači. Vendar danes misijonarji niso potrebni samo tam, kjer vlada splošno pomanjkanje, ampak je vsak od njih več kot potreben tudi v evropski družbi blaginje.«

Kako gledate avguštinci na denar, moč, oblast?

»Skozi celotno zgodovino smo imeli opraviti s tem, sicer ne bi živeli v predimenzionirani baročni palači. Verjamem, da ravno ta - za samostan odvečen dekor še danes privlači tiste z denarjem, močjo in oblastjo; zagotovo bolj kot te stvari privlačijo nas. Na politiko tudi mi nikakor nismo imuni, Cerkev je celo dolžna izraziti jasna stališča do družbenih vprašanj, ne sme pa reklamirati nobenih političnih programov. In tega tu nikakor ne počnemo.«

Recesija je?

»V Avstriji? Če sploh, se čuti manj kot v Sloveniji.«