Resničnost!?

Bil je prijeten jesenski dan, zato sem se odločil, da grem v Kranj. Hodim po praznem Kranju in na koga naletim? Na našo diko več ali manj, pokončnega domoljuba in narodnjaka poslanca Mirana Majerja. Beseda je dala besedo in sva zavila v bližnjo gostilno. Teklo je vino in tekla je beseda, tako da sem lahko preveril star latinski pregovor, da je v vinu resnica. Če ne že cela pa vsaj precejšen del nje. Povedal mi je, da je član parlamentarnega odbora za Slovence v zamejstvu in da ga žalosti dejstvo, da se Pukšiču in skupini, v kateri je tudi on, ni omogočilo večmesečno potovanje po Južni Ameriki. On da si je že kupil nove kopalke in nabavil moderno poletno obleko, skratka za stike s Slovenci se je dobro pripravil. Ko sem mu omenil, da bi bilo bolje, če bi za razna slovenska društva po svetu poskrbeli na drug način, mi je odvrnil, da ne razumem Pukšičevih čustev in s tem tudi njegovih ne. On da ljubi Slovence in bolj jih ljubi, čim dlje so. Vsakega bi objel, pa četudi bi bil ta na Havajih, seveda če bi mu bilo to omogočeno na stroške davkoplačevalcev. Da ljubi svoje sonarod­njake tako tu, zlasti pa v tujini, mu je pisano na kožo in nobena država mu izkazovanja tega čustva ne bi smela preprečiti. Ko sem mu omenil, da Slovenci v tujini znajo poskrbeti zase in da smo v slabem položaju Slovenci doma, mi je odvrnil (po enem litru refoška), da bodo za usodo naroda poskrbeli on in vsi, ki neomajno zaupajo predsedniku vlade. Seveda se tega zaupanja ne da namazati na kruh, zlasti če ga je čedalje manj, ampak vera v vsemogočnega bo premagala z božjo pomočjo tudi tovrstne težave. Ko sem ga opozoril, da je to skregano s pametjo, je dejal, da pamet ni vse. Ko je pri njem vstopila pamet skozi glavna vrata, je on pobegnil skozi okno, tako da se nista nikdar srečala. Kako to, da so izvolili za poslanca ravno njega, je dejal, da so volili stranko in ne njega. Ker je bil on kot najstarejši na prvem mestu na listi, je bil izvoljen. Sledil je še drugi liter refoška in beseda je tekla hitreje kot vino, morda je bilo tudi obratno, ne vem, ker sem že tudi jaz občutil blagodejne učinke vinskega domoljubja. Ko sva od besed prešla tudi na hrano, mi je dejal, da v Kranju ni čutiti posebnega pomanjkanja. Da je prebral, da se v Kranju cedita tatarski biftek in pljučna pečenka, kar nesporno prinaša k nadaljnjemu razvoju krajevne skup­nosti in prebivalstva v njih. Oporekal sem mu, češ da je bila ta hrana namenjena telesni krepitvi predsednika stranke in njegovih sodelavcev, saj prazen žakelj ne stoji pokonci. Torej so ravnali v smeri krepitve zlasti telesa in morda tudi duha in je to brez dvoma v prid krajevnim skup­nostim. Ker iz njihovih vrst prihaja tudi župan, je zadeva politično podprta in hkrati v poduk vsem drugim, kako ostati v kondiciji pri reševanju socialnih in drugih problemov Kranja. Povedal sem mu tudi, da v Kranju koalicija deluje v skladu s svojo himno Naša četica koraka strumno in veselo zato, da bi Jurčku zgradili hišico. In to je prava politika in solidarnost, vse drugo je le zlobno natolcevanje opozicije, ki bi rada prišla do korita oziroma občinskih proračunskih jasli.

Naslednji dan je bila seja parlamenta, kjer sem opazil poslanca Mirana Majerja, ki je sladko dremal, le roke je imel na tipki ZA.