Delu čast in oblast

Pravijo, da se duša naroda vidi po tem, kako se imenuje osrednji časopis. Mi imamo Delo. V Jugoslaviji je bila Borba …, naši sosedje imajo Oslobođenje, Kleine Zeitung in Novi List. Delo je eno samo. Slovenci tudi.

Veljamo za delovne ljudi, pridne kot čebelice. Že majhni otroci so deležni vzgojnih zgodbic o marljivih mravljah in o lenem murnu, malo večji pa nabirajo pregovore v stilu »brez dela ni jela« in »brez muje se še čevelj ne obuje«. Malce smo sicer zgrešili z vzgojno pridigo »če se ne boš učil, boš moral delati«. To nekako ne gre skupaj, saj sporoča, da na-učeni manj delajo oziroma sploh ne delajo. Saj vem, da pes taco moli in kaže na fizična dela. Ampak delo je delo. Vsako je vredno. Mogoče smo s to učenostjo vseeno malce pretiravali in na ta račun pridelali kar nekaj neuporabnih programov, ki nikakor ne zagotavljajo poklica. Sama zagovarjam postopne programe do izobrazbe oziroma do poklica, saj tako mladi vsaj nekaj pridobijo. Če in kako pa mladi uporabijo to znanje za opravljanje dela, pa je stvar čarovnije ali zvez in poznanstev. Predvsem potrebujejo posebno čarovnijo tisti mladi, ki že pri vpisu v srednjo šolo razmišljajo o tem, da bodo z izbranim poklicem malo delali in veliko zaslužili. Bojim se, da je število mest v parlamentu omejeno. In tako nam ostane delo … Tisto delo, ki je že zdavnaj izgubilo tako čast kot oblast.

Mlad izučen kuhar, ki je razvajal moje brbončice z izbranimi namazi iz skute, mi je povedal, kako zaposlujejo šefi v gostinstvu. Vzamejo kuharje za poskusno dobo, ki ni plačana, in ko je konec te dobe, jih odslovijo. Potem vzamejo naslednje na poskusno dobo in tako naprej … Saj s prostovoljnim pripravništvom ni veliko drugače. Je samo malce olepšana različica kuharske izkušnje. To ni prav. Ampak to bomo še naprej delali in karavana bo šla dalje. Škoda, ker naš časopis ni Borba. Ali da nam vsaj po žilah ne teče bolj uporniška kri. Potrebovali bi dializo in celotno menjavo naše potrpežljive, hlapčevske narave. Kaj nam preostane? Ne potrebujemo še več naštudiranih in brezposelnih ljudi, ampak ljudi, ki bodo znali združiti svoje znanje z izzivi. Ljudi, ki se bodo prilagajali in sledili svojim sanjam. Zato pa ne bo dovolj narediti šole.

Že med šolanjem poskrbimo, da bodo otroci spoznali različna dela. Mogoče bi za začetek povabili otroke na svoja delovna mesta, da sploh vidijo, kaj delajo starši. Otroci obožujejo stvari, ki jih počnemo odrasli. Spomnim se fantiča, ki je z največjim ponosom povedal, da njegov oče vozi tovornjak s smetmi. Zasluge za to ima samo ta oče, ki je cenil svoje delo. Spoznavanje poklicev ne more ostati samo pri spoznavanju. Z leti bi lahko to preraslo v dejavnost, ki bi jo otroci občutili tudi z delom. S tem bi spremenili njihovo filmsko občudovanje določenih poklicev, za katere so prepričani, da so sanjski. Odnos do dela otroci pridobijo. Kljub slabi napovedi glede zaposlitev ne smemo ojačati lenobe mladih ljudi. Povečajmo teren za delo. Ta se začne že v otroštvu, nadaljuje pa v puberteti. Zadosti je, da opazujemo, kako, kaj, kdaj in zakaj delajo naši otroci. Če sploh delajo in če ne delajo samo za nagrado ali zaradi našega teženja. Koliko otrok opravi delo iz lastne iniciative? Če bo na tleh ležal papirček, se bodo otroci rajši pol ure prepirali o tem, kdo ga je vrgel, kot da bi ga pobrali. Kot da bi delo bolelo. Mogoče pa odrasli le ne kažemo prave podobe, da je delo vrednota. Vsaj tisti ne, ki pred, vmes in po delu jamrajo. Če otroci jamrajo, ko nesejo smeti, naj vas ne gane. Jamrajo tudi, ko pišejo nalogo. Ali drgnejo zobe. Ali obuvajo copate. Samo na kavču nihče ne jamra. Če imate svoje otroke zares radi, potem jim dajte veliko dela. Raznolikega in postopnega, da bodo pridobili čim več izkušenj. S tem se bodo razvijali njihovi interesi, širil svet in odločitev za poklic bo mogoče za marsikoga lažja. Ali pa bo vsaj do uresničitve svojega poklica počel nekaj drugega. Preživeli bodo najbolj prilagodljivi.