Tatovi mojega življenja (4)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. julij 2012 / 06:00

A tudi pri Jovu ni dolgo zdržala. Preprosto se ga je naveličala. Osebnih stvari je imela zelo malo, neke noči, ko je spal, jih je zložila v potovalko in za vse večne čase zaprla za seboj vrata. Zatekla se je pod napušč šolske telovadnice, zadnja vrata so bila celo odprta, tako da je jutro dočakala na toplem.

Nekoč jo je na ulici ustavil neki moški, rekel ji je, da ima zanimiv obraz. Pregovoril jo je, da mu je pozirala, na koncu ji je v roke stisnil nekaj denarja, bolj ji je bilo všeč, ko je spoznala, da je lahko tudi lepa in privlačna, če se uredi in naliči.

»A čar šminke ni trajal dolgo. Vlačili smo se po gmajni, tam sem staknila klopa in čez kakšen mesec resno zbolela za klopnim meningitisom. Imela sem strašne glavobole, šla sem tudi k zdravniku, ki mi je rekel, naj vzamem kakšno protibolečinsko tableto, če ne bo bolje. Celo tako sem se ponižala, da sem šla prosit mamo, če lahko pridem domov, a me je napodila z besedami, da naj kar grem, da ne bom še koga okužila. Več dni nisem ne jedla ne pila, bledlo se mi je, potem pa neka natakarica, ki me je zjutraj našla pod mizo na terasi, poklicala rešilni avto. Zadnji trenutek so me prepeljali v bolnišnico. Ne vem, kaj se je dogajalo tam, trajalo je več tednov, da sem prišla k sebi. Sestre so mi povedale, da sem bila z eno nogo že v raju, a se je zgodil čudež,'' opisuje razloge za številne težave, ki so sledile v prihodnjih letih.

Glavoboli so postali njena najljubša 'prijateljica'. Poleg tega se ji je - tako pravi - včasih kar odklopilo. Preprosto se je izgubila in ni vedela niti tega, kako se piše, kje je. Ljudje so počasi začeli govoriti, da je zmešana, da je nevarna. Nič ni imela proti, ko so jo poslali v 'norišnico', imela je vsaj streho nad glavo, zaradi številnih tablet, ki jih je dnevno goltala, je bila omotična, zaspana, neprisebna. A se s temi 'malenkostmi' ni ukvarjala, vesela je bila, če so dnevi minevali, njej pa ni bilo treba razmišljati, ali je petek ali svetek.

Kadar se je sklonila, se ji je naredilo 'črno pred očmi', zdravniki so ji povedali, da so to posledice meningitisa.

Leta so minevala, z njenim zdravjem pa ni bilo dosti boljše. Občasno se je kje ustalila, si dobila službo, zdržala tudi leto ali dve, potem pa jo je nemir odnesel drugam. Vmes je umrla babica, dočakala je visoko starost, a na pogreb ni smela, za kar pa ji je bilo vseeno. Mama in brat sta ostala sama, in ker sta bila vse življenje navajena, da je imela babica komando, se brez nje nista več znašla. Začela sta se grdo prepirati; če brat ni imel denarja, se je svoje mame lotil tudi fizično. Ko so sosedje poklicali policijo, sta jih potem družno napadla, češ kaj se vmešavajo, da jih nima kaj brigati.

»Ko sem ju nekoč obiskala, sem imela ravno redno službo, v žepu pa nekaj denarja. Zjutraj, ko sem se zbudila, pa je bila denarnica prazna. Ponoči sta me oropala in potem sta se mi celo v obraz lagala, da mi nista prišla niti blizu. Jeza me je 'odnesla' skozi vrata, na cesti pa sem butnila v našega predsednika KS in mu povedala, kaj se mi je zgodilo, on pa mi reče, da naj se mu umaknem: če bi bilo po njegovem, bi nas vse nagnali drugam, naš brlog pa zažgali. Njegove besede so me prikovale k tlom, česa podobnega mi ni še nihče zalučal v obraz. Počutila sem se umazano in nezaželeno, preklela sem ga, pa mu rekla, da je prasec, on pa mi je vrnil, da me je lahko sram, tako mlada, pa brez dela in nenehno na plečih države.«

Poklapano se je odvlekla tja, kjer je trenutno bivala. Prvič v življenju se je začela zavedati svoje revščine, samote, bolezni. Bila je že zadosti stara, da bi lahko imela na pol odrasle otroke, dom, moža. Edini moški, ki si jo je kdaj poželel, je bil kakšen ne preveč trezen, kakšen sezonski delavec ali pa kakšna izgubljena duša, kot je bila sama. V jezi in razočaranju je pogoltnila stekleničko s tabletami, a je imela srečo, saj je pustila vrata stanovanja odprta, da so jo našli in odpeljali v bolnišnico.

V sobi sem bila skupaj z žensko, ki je trdila, da vidi v prihodnost. Kmalu sem sicer ugotovila, da je še veliko bolj zmešana kot jaz, ampak sva se spoprijateljili, in ko sem lahko vstala, je zame polagala karte in mi prerokovala. Zelo me je prestrašila, ko je trdila, da bom še tisto leto umrla, da bom zmrznila, da me ne bo nihče našel in poskrbel zame. Potem so me poslali domov, ona pa je še ostala. Od takrat naprej sem si še poleti nataknila toplo jopo ali jakno, za vsak primer. Strah pred grdo smrtjo me je malo spremenil, bolj sem začela skrbeti zase in zato sem še danes živa,'' se je nasmehnila Milica, češ tudi šlogarice se lahko zmotijo.

(Konec)