
Domačina pospravila pogorišče
Vlado Marn in Marjan Berčič sta se lotila pospravljanja pogorišča nekdanje Sitarjeve hiše. Kot je povedal Marn, sta se, ko so se institucije prepirale, kdo je odgovoren za sanacijo, tega lotila kar sama.
Kranj - V noči s 23. na 24. junija je v Stražišču že drugič v dobrem mesecu zagorela Sitarska hiša. Tokrat je bil ogenj uničujoč za že tako ali tako propadajoč objekt kulturne dediščine. Nikogar do pred dvema dnevoma pa ni bilo, da bi pospravil pogorišče oziroma, kot je poudaril domačin Vlado Marn, ki se je skupaj z Marjanom Berčičem lotil pospravljanja pogorišča, se pristojne institucije še niso uspele dogovoriti, kdo je odgovoren za sanacijo. Hiša in zemljišče naj bi bila po nedavnih zagotovilih občine v odgovoru občinskemu svetniku v zasebni lasti, čeprav smo že prej pisali o tem, da je hiša občinska in da so jo na to lokacijo ob kapelici pod Šmarjetno goro prestavili leta 1981 s prvotne lokacije na Tominčevi ulici v Stražišču. Na občinski upravi so celo prijavili projekt obnove Sitarske hiše pri nekdanjem ministrstvu za kulturo, vendar niso uspeli. Leta 1983 so jo na kranjskem Zavodu za varstvo kulturne dediščine odprli kot muzejsko hišo.
Načrti s spomenikom kulturne dediščine se niso uresničili, hiša je bila zbirališče odpadkov. Domačin Franc Lesičnik je leta 2006 v našem časopisu predstavil zanimivo zgodbo: skupaj z Vilijem Sukičem sta leta 1991 na KS Stražišče naslovila prošnjo za najem Sitarske hiše, v kateri bi uredila muzej, galerijo ter mini gostišče za kritje stroškov. Za načrte sta dobila ustno soglasje spomeniškega varstva, je dejal Lesičnik, pri KS Stražišče so sestavili najemno pogodbo. »Ker sva verjela na besedo, sva se lotila urejanja hiše,« je dejal Lesičnik. »V tistem času sem ostal brez službe, ves denar od odpravnine - tega je bilo za dve leti povprečnih plač - pa sem vložil v ta projekt,« je tedaj povedal Sukič. Sledilo je presenečenje, saj so na spomeniškem zavodu dali negativno mnenje.
Zaradi klavrnega konca Sitarske hiše sta bila Vlado Marn in Marjan Berčič odločna, da to »sramoto« pospravita - s prostovoljnimi urami. »Pristojne institucije se izgovarjajo, da je zemljišče v lasti avstrijske državljanke, vendar so mi njeni sorodniki zagotovili, da je gospa že pristala na ureditev pogorišča. Nama je bilo dovolj »ping-ponga« med občino, območnim zavodom za kulturno dediščino, inšpektoratom za okolje in prostor, komunalnim podjetjem … Kar je ostalo lesenega, bova sežgala, za odvoz ostalega materiala pa bova prosila kakšnega kmeta ali komunalo,« je povedal Vlado Marn in zaključil: »Prav rad bi povabil pristojne z županom Mohorjem Bogatajem na čelu, da bi opravili kakšni dve uri prostovoljnega dela. Ali da bi si z Marjanom zaslužila vsaj malico.«