Na peronu številka 7 (2)

''… Z mamo sva se po tistem, ko sem prišel v Kranj, videla le še enkrat. Domov sem prišel v nedeljo dopoldne, bilo je ravno po maši, vedel sem, da bo mama začela kuhati kosilo. 'Kaj pa ti tukaj?' mi je dejala, ko me je zagledala. Ni bilo nobenih čustev, nobenih objemov. Povabila me je k mizi, a šele pozneje sem ugotovil, da zato, ker sem se jim pridružil pri jedi, sama je ostala lačna …''

Mama je imela raka, kar sušila se je, postajala rumena in kmalu po Tinetovem obisku je tudi umrla. Sestra in brat, ki sta še živela doma, sta jo pokopala, ob tem pa 'pozabila' obvestiti še ostale.

"Brat je potem napodil še sestro, se poročil, njegova žena je od hiše odganjala vsakega, ki se ji je preveč približal,'' z grenkobo v glasu nadaljuje svojo zgodbo Tine.

Za nekaj časa sva se oddaljila od njegove zgodbe in razpredala misli o tem, kaj vse bi lahko dosegel, če bi imel v tistih davnih letih enake možnosti, kot jih imajo danes njegovi vnuki.

''Na srečo pa je bilo v socializmu vsaj dovolj priložnosti za brezplačno šolanje. Tako sem ob delu najprej dokončal osemletko, nato poklicno šolo, dekle, s katero sem takrat hodil, pa me je pregovorilo, da sem se vpisal še na gimnazijo. Bil sem odličen, tako da mi ni bilo treba delati mature. Uspeh mi je dal krila, jeseni sem bil že izredni študent na strojni fakulteti. Uspešno sem jo zaključil in to leto prej kot drugi. Ko mi je direktor čestital, me je vprašal, ali sem sedaj zadovoljen. V šali sem mu dejal, da ne, da še premalo znam. Potem pa se vpiši še na ekonomijo, take potrebujemo, mi je odgovoril. Nisem mogel snesti besede - kar sem obljubil, sem tudi naredil. Na dan, ko je prvi Američan, astronavt John H. Glen v vesoljski kapsuli Mercury trikrat obkrožil Zemljo, sem spoznal še Lucijo, prijetno dekle s Cerkljanskega. To je bila ljubezen na prvi pogled, prvič sva se videla pred kinom, oba sva si prišla ogledat Ben Hurja. Zelo lepo se je smejala, imela je živahne oči in plisirano krilo, ne preveč dolgo. Povabil sem jo na cockto, privolila je in od takrat naprej sva se redno, vsaj dvakrat na teden, shajala. Pozneje sem kupil vespo, na kateri sem jo vozil tudi domov. Še sam sem pomagal pri kmečkih opravilih, zvečer smo molili, potem pa sem lahko prespal v hiši, na peči, na kraj pameti mi ni smelo pasti, da bi se ji pridružil v postelji. Pa tudi sicer je bila zelo zadržana pri teh rečeh, komaj da se mi je pustila poljubiti in malo pobožati! Imel sem jo rad, čeprav jo je zanimalo bolj malo stvari, razen kuhanja, hiše, ki jo je želela imeti, in seveda otrok. Bilo mi je prav, saj so si bila takrat dekleta bolj ali manj enaka. Tudi v službi, medtem sem postal že vodja obrata, so si bile ženske podobne kot krajcar krajcarju. Ure in ure so klepetale o otrocih, receptih, redkokdaj o kakšnem filmu. Bognedaj o politiki, gospodarskih temah in podobnem. Všeč mi je bilo, ker se ni lišpala, bila je čista, lepo je dišala. Parfumov že takrat nisem dobro prenašal …''

Tine in Lucija sta se poročila junija leta 1964. Že zarana je treskalo kot za stavo, padala je toča, v Besnici pa je treščilo v nek kozolec, zaradi česar so bili na nogah gasilci. Ker je bil tudi Tine eden od njih, ni vedel, naj sledi klicu dolžnosti ali se naj preobleče in odide pred matičarja.

''Brat, ki mi je bil za pričo, me je končno spravil k pameti. Dejal mi je, da ni dobro, če na poročni dan razmišljam še o čem drugem kot le o bodoči ženi,'' se je nasmehnil Tine.

Na ohcet, ki so jo imeli na Bledu, je prišla tudi Marjana Deržaj in zapela nekaj svojih pesmi. Njen nastop so plačali sodelavci, za kar jim je bil zelo hvaležen.

''Prišla je težko pričakovana poročna noč. Naj povem, da tudi sam nisem imel kakšnih velikih izkušenj. Pošteno žensko je bilo včasih težko dobiti le za seks, zato sem bil precej štorast, priznam. Lucija je bila še nedolžna, jaz pa neučakan. Vse je potekalo zelo hitro in grobo, bog pomagaj, res se nisem mogel krotiti. Jokala je, ko je bilo vsega konec, bolelo jo je in po tistem je imela velik strah pred seksom. Vseeno nama je uspelo zaploditi tri otroke, kakšnih posebnih posteljnih užitkov pa nisva nikoli imela. Seks ji je bil zmeraj kazen božja, dolžnost, pokora, temu primerno se je tudi obnašala. Poskušal sem na vse načine, da bi ji dal vsaj malo veselja, pa ni dosti pomagalo. V mojih rokah je ležala kot poleno, hladna in brez volje, gledala je vstran in ponižno čakala, da sem končal. Ko sem se obrisal, je vedela, da ji bom dal mir, šele takrat se je obrnila k meni, me objela in se stisnila v moje naročje. Strašno sem jo imel rad, vendar me je njen odpor do seksa začel motiti. Vse noči sem sanjal o ženskah pa o tem, kako so bile pripravljene na moje objeme. Pogosto sem si tudi sam ''pomagal'', ker je bila Lucija nenehno ''bolna''.

Potem sva dobila prvega otroka, sina, ob njem sem malo pozabil na hlad, ki se je zavlekel v najino intimno življenje. Po kakšnih dveh mesecih sem vnovič ''poskusil'', to mi je zelo zamerila, saj je takrat veljalo, da se morata zakonca izogibati spolnim odnosom vsaj pol leta …''

(Se nadaljuje)