Zgodbe muzejskih predmetov: Svetinjica za dobro opravljeno delo

Gradnja karavanško-bohinjske železniške proge in bohinjskega predora na začetku 20. stoletja ni pomembna le kot ena od etap gradnje železniške mreže v tedanji Avstro-Ogrski. Pripomogla je tudi k hitrejši povezavi Primorske in Gorenjske z avstrijskimi deželami in Bavarsko.

Bohinjci so se do požara bistriških fužin leta 1890 preživljali z železarstvom. Delo so izgubili rudarji in nabiralci bobovca, prav tako ni bilo več treba pripravljati drv in oglariti. Železarji so se preselili na Jesenice, število prebivalstva je upadlo, v Bohinju pa so se začeli ukvarjati z mlekarstvom in sirarstvom. Od nove železniške proge so pričakovali, da jim bo vrnila fužine.

Gradnja bohinjskega predora ostaja nepozabna zgodba bohinjske kot tudi gorenjske preteklosti. Inženir in geodet Maks Klodič je bil eden od nadzornikov gradnje in je strokovno dokumentiral dela pri predoru. Med drugim je zapisal: »Poglejmo, kako se dela v rovu! Stena, katero vrtajo, ima približno 9 m2 površja. Vedno vrta šest mož, sedmi nadzoruje in pomaga, kjer je treba. Ti možaki delajo po dvanajst ur, seveda z odmori. Naslednjih dvanajst ur pa zopet drugih sedem mož. Tako vrtajo in kopljejo noč in dan, neprenehoma, izvzemši nedelje. Ta dva oddelka po sedem mož se menjavata vsakih štirinajst dni tako, da dela 14 dni prvi oddelek ponoči, 14 drugi i.t.d. Tri luknje vrtajo naenkrat, vsako po dva moža … Te luknje morajo v steni tako razdeliti, da dinamit raznese iz stene kolikor mogoče največ kamenja. Delavci morajo imeti že precej vaje, da znajo dobro razdeliti te luknje, in dostikrat je prav zanimivo poslušati, kako se možaki razgovarjajo, kje naj bi jih napravili. Za vrtanje teh lukenj rabijo okolo dve uri. Luknje potem napolnijo prilično za tretjino globočine z dinamitnimi patronami, navežejo netilno vrv in jo prižgo. Preden se izgubi dim s slabimi plini, mine četrt ali pol ure; nalaganje raznesenega kamenja na vozove traja tudi okolo pol ure; zato v dvanajstih urah ni moči streljati več kot tri- do štirikrat.« (Livški: Iz Kranjske na Goriško – pod zemljo, Dom in svet, 1902, str. 356, 357)

Pri gradnji predora je sodelovalo nad dva tisoč delavcev. Posebno težko je bilo delo minerjev. Delavci so veliko bolehali, razsajale so epidemije črnih koz in tifusa, zgodilo se je tudi nekaj delovnih nesreč. Ohranjeni viri govorijo o tem, da njihov zaslužek ni bil slab. Delavci pri predoru niso nikdar stavkali. V Bohinju pa so se na njihov račun obračale velike vsote denarja. Zaslužnim delavcem in inženirjem so na slovesnosti 31. maja 1904, ko so prebili predor, podelili zlate in srebrne spominske svetinjice. Na njih je bila upodobljena sv. Barbara, zaščitnica rudarjev, na drugi strani pa vhod v bohinjski predor.