Razkroj oblasti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. maj 2012 / 06:00

»Na novoletno noč je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito nazdravil novemu letu v družbi sinov in najbližjih sodelavcev. V zdravici je izrazil upanje, da bodo leta 1980 v razvoju socialistične samoupravne skupnosti dosegli še boljše rezultate kot doslej. 1. januarja je bil na tradicionalnem kosilu z najvišjimi voditelji države. Ob tej priložnosti je izjavil, da upa, da bodo tudi naslednje novo leto pričakali skupaj. Videti je bil zdrav in dobre volje. Zaradi vnetja na levi nogi so ga samo dva dni kasneje sprejeli na 'redni pregled' v Klinični center v Ljubljani. Iz bolnice so ga sicer kmalu odpustili, a zdravniki so takoj ugotovili, da bo potrebna operacija. Ko se je vrnil v bolnico, se je začela njegova 'zadnja velika bitka', v kateri pa ni mogel zmagati. Zamegljena sporočila medicinskega konzilija so ljudem dala misliti, da je bolezen huda. Ko so 20. januarja sporočili, da so mu amputirali levo nogo, je bilo jasno, da je njegovo zdravstveno stanje zelo resno. Uradno sporočilo, ki je potrdilo, je prišlo šele čez nekaj tednov, ko so zdravniki morali priznati, da je njegovo zdravstveno stanje kljub trenutnemu izboljšanju kritično.«

Gornji odlomek se začne v prvi noči leta 1980. Z dogajanjem, ki ga opisuje, imam tudi podpisani posebno skušnjo. Bil sem pri vojakih v eni od kasarn mesta Kruševac, novo leto pa sem s sobojevniki dočakal v bližnji 'kafani', kamor smo se kot stari vojaki podali na lastno pest, brez dovoljenja. Vojaški rok se mi je iztekel 7. januarja, v dneh, ki so sledili novoletnim praznikom, pa je bilo zelo napeto. Naši starešine so prihajali v službo vsi razdraženi, zajela jih je prava panika, vzroka pa sta bila predvsem dva: sovjetska okupacija Afganistana konec decembra 1979 in nenadno poslabšanje zdravja vrhovnega poveljnika. Moj komandir mi je že ves srečen grozil, da najbrž sploh ne bom mogel domov, ker bom bolj potreben v vojski. No, potem so me kljub vsemu odpustili; tisti, ki so ostali, so bili kmalu po mojem odhodu poslani na bolgarsko mejo, onstran katere so Bolgari in Sovjeti izvajali manevre, v katerih so simulirali napad na Jugoslavijo … Če ne bi bilo sovjetske invazije in Maršalove bolezni, bi bili tisti prazniki povsem normalni, tako pa so bili v njegovi vojski zelo vznemirljivi.

Ne zamerite mi tega osebnega ekskurza v zgodovino, a čar knjige, ki jo tu predstavljam, je ravno v tem, da opisuje čas, ki smo ga sami živeli; v njem pa je imel vsak svojo posebno skušnjo, vpeto v širši družbeni kontekst, ki ga predstavlja skrbno in dovolj napeto napisana knjiga z naslovom Razkroj oblasti in podnaslovom Slovenski komunisti in demokratizacija države. Avtor tega dela je v Kopru rojeni italijansko-slovenski zgodovinar Stefano Lusa, v slovenščino ga je prevedla Nevenka Troha. Knjiga se začne s Titovo boleznijo in smrtjo, ta pa je bila dogodek, po katerem se je razkroj njegove oblasti v že močno načeti in zadolženi državi, ki je bila bolna prav tako kot njen predsednik, močno pospešil. Konča se z ločitvijo Slovenije od Jugoslavije, zadnje poglavje ima naslov Razkroj Demosa, med začetkom in koncem pa je napetih enajst let.

Študija Stefana Luse se osredotoča ob vlogi, ki jo je v teh dogajanjih odigrala Zveza komunistov Slovenije. Tudi tej sem v tistih letih pripadal in imam z njo svojo osebno mikroizkušnjo. A ne bi zdaj o tem. Navedel bi rad samo še dejstvo, ki ga izpostavi avtor knjige: da je ZKS dobro poskrbela za svoj arhiv, ki je zdaj v Arhivu Slovenije. »Lahko se samo strinjam z mnenjem Darinke Drnovšek, vodje oddelka, ki danes hrani to dragoceno gradivo in ki je bila prej zaposlena v Zgodovinskem arhivu CK ZKS, da je Zvezo komunistov mogoče obtožiti mnogo stvari, ne pa tega, da ni poskrbela za svoj lasten arhiv. Vodstvo partije se je že leta 1949 odločilo, da bo zbralo svoje dokumente, in leta 1990 bilo v njenem arhivu skoraj osemsto metrov gradiva. Centralni komite je januarja 1990 sprejel sklep, da so ti dokumenti del kulturne dediščine in jih mora zato hraniti državni arhiv …« Zgodovinar se je oprl ravno na to gradivo, v obravnavo pa pritegnil še druge vire. Pomembno je, da avtor ni bil sam udeležen v tej zgodbi in je prav zato še bolj objektiven. Njegovo delo je odličen pripomoček za obnovo in razlago dogajanj v času, ki sicer niso daleč, a so že zgodovina.