Mladi izsiljevalci v zapor

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Kronika / petek, 11. maj 2012 / 06:00

Kranjsko sodišče je trem mladim Gorenjcem, starim od 26 do 29 let, zaradi izsiljevanja in mučenja njihovega prijatelja prisodilo zaporne kazni.

Kranj - »V praksi našega sodišča že dolgo nismo obravnavali tako hude in zavržne oblike kaznivega dejanja izsiljevanja,« je v sredo ob izreku zapornih kazni trem mladim Gorenjcem dejala okrožna sodnica Marjeta Dvornik. Na kranjskem okrožnem sodišču so Urošu Čakšu, Andreju Pogačarju in Adisu Osmančeviću sodili, ker so 20. decembra lani od njihovega prijatelja Mitje Šlibarja z grožnjami in večurnim mučenjem želeli izterjati 4200 evrov in mu pri tem med drugim prizadejali tudi več ran. Večino denarja je od Šlibarja zase terjal Čakš zaradi povrnitve domnevnih stroškov zaradi neuspelega zagona njunega skupnega podjetja v Nemčiji, približno dvesto evrov pa je hotel tudi Pogačar. Slednjega je sodni senat v zapor poslal za dve leti, pol leta nižjo kazen je prejel Čakš, Osmančević, obsojen tudi zaradi neupravičene proizvodnje in trgovine z drogami (pri njem so našli 17 gramov konoplje in 11 gramov kokaina), pa bo moral za zapahi prebiti štirinajst mesecev. Pogačar je zaradi ponovitvene nevarnosti po odločitvi senata ostal v sodnem priporu, medtem sta Čakš in Osmačević odslej v hišnem priporu, prepovedan pa jima je vsakršen stik z oškodovancem.

Okrožna državna tožilka Polona Košnjek je v končni besedi izpostavila brutalnost ravnanja obdolženih, saj so oškodovanca odpeljali na Planino pod Golico, kjer so ga več kot tri ure tepli s kovinsko in leseno palico, ga silili v pitje tekočine za čiščenje vetrobranskih stekel, mu s kleščami grozili, da mu bodo odščipnili prst, kasneje pa so mu grozili celo s smrtjo. Po njenem mnenju je šlo za klasično izsiljevanje, saj da je Šlibar prvoobtoženemu Čakšu dolgoval kvečjemu polovico od štiri tisoč evrov, kot sta se kasneje (januarja letos) izvensodno poravnala. Tudi Pogačarju je oškodovanec zahtevanih dvesto evrov pred dogodkom že več kot preplačal, je dejala. »Januarski dogovor o izvensodni poravnavi med Čakšem in Šlibarjem o štiri tisoč evrov visokem dolgu je bil sklenjen izključno za potrebe tega kazenskega postopka. Z namenom, da bi razbremenil Čakša, je bil oškodovanec pripravljen dejansko stanje na koncu prikazati drugače,« je še ugotavljala tožilka in za vse tri obdolžene zahtevala po dvajset mesecev zapora zaradi izsiljevanja in sedem mesecev zapora zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe, za Osmanovića pa še osem mesecev dodatnega zapora zaradi nezakonitega trgovanja z drogo.

Obramba je po drugi strani zatrjevala, da tožilstvo ni uspešno dokazalo, da so obtoženi storili kaznivo dejanje izsiljevanja. »Kaznivo dejanje je bilo storjeno, vendar zakonski znaki, da je šlo za izsiljevanje, niso bili podani,« je tako izpostavil zagovornik prvoobtoženega Marko Pauletič. Nasprotnega mnenja pa je bil očitno obtoženi Pogačar, ki je še v fazi dokazovanja sodnemu senatu zatrdil: »Čakš je Šlibarja zagotovo izsiljeval. Jaz sem bil zraven, ker nisem vedel, kaj se dogaja. Mene je Čakš napeljeval v kaznivo dejanje.«

Tudi sodni senat je po predstavitvi vseh dokazov pretehtal, da so obtoženi v sostorilstvu storili kaznivo dejanje izsiljevanja in Šlibarju na nevaren način povzročili lahke telesne poškodbe. »Ni šlo za izterjavo, saj je zahtevani znesek presegal domnevni dolg,« je pojasnila sodnica Dvornikova in poudarila, da je bila odločitev senata odločilna izpoved oškodovanca. »Med postopkom je sicer oškodovanec svojo izpoved omilil, ker ste ga iz pripora ves čas klicali, stike z njim so imeli tudi vaši sorodniki. Prav zato bi lahko tožilstvo že med postopkom predlagalo prepoved stikov, sodišče samo te pristojnosti nima,« je še dejala Dvornikova, ki je bila tudi mnenja, da bi lahko tožilstvo prav zaradi nedvomnih stikov obtoženih z oškodovancem oporekalo tudi kasnejšim (milejšim) izpovedim Šlibarja. Slednjega so sicer pred koncem sodnega procesa še enkrat zaslišali in tedaj je dejal: »Vsi trije obtoženi so se mi iz pripora za dogodek opravičili in mi tudi plačali nekaj odškodnine, zato bi sedaj rad le, da mi dajo mir.«