Delu več časti, če že ne oblasti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. april 2012 / 06:00

Se še spominjate parole "Delu čast in oblast!"? Včasih je ob prvomajskih in drugih "rdečih" praznikih visela povsod. Če pa bi jo kdo na svojo tovarno, lokal ali pisarno obesil zdaj, bi mislili, da se dela iz delavcev norca ali pa da je on malo čez les. Delu gre le še malo časti, oblasti prav nič.

Naj bi mu šla – delu čast in oblast – v tem se povečini pravzaprav še vedno strinjamo. In v socialističnih časih mu je tudi šla, vsaj na papirju. Tisti, ki dela, še zlasti tisti pravi, ročni oziroma industrijski delavec, jaz mu rečem »fizikalec«, je bil kar naprej povzdigovan, pa tudi v resnici mu ni šlo tako slabo. Oblast pa je namesto njega, rekoč, da jo v njegovem imenu, izvajala Partija. Delavci naj bi bili namreč razredno še premalo zavedni, še ne dovolj »izgrajeni«, mnogih se je v glavah še držala stara ruralna in s prižnice predpisana miselnost. Tudi roke so imeli od dela umazane in za oblast neprimerne. Potem je prišla »poindustrijska« družba in »ta pravi« delavci, proletarci vseh dežel, so postali vrsta, ki pri nas, na Zahodu, razmeroma hitro in zanesljivo izumira. (Zdaj imajo klasični industrijski in od kapitala in oblasti do kraja izkoriščani proletariat predvsem na Kitajskem, v največji komunistično-kapitalistični državi na svetu.) Še pred proletarci je v procesu nastajanja informacijske družbe, ki je ni mogla več nadzorovati in obvladati, izumrla Partija; brez svojega razreda je bila namreč kakor Mojzes brez izvoljenega ljudstva.

Kaj pa v še starejših časih? Bolj ko gremo nazaj, slabše je bilo za delo in delavce. Ko je Bog ustvarjal svet, je imel sicer prav dober namen. »GOSPOD Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« (1 Mz 2,15) A kaj, ko sta Adam in Eva že v začetku vse pokvarila. »Ker si poslušal glas svoje žene in jedel z drevesa, o katerem sem ti zapovedal in rekel: 'Nikar ne jej z njega!', naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.« (1 Mz 3,17-19)

Delo je bilo torej v Stvarnikovi glavi zamišljeno kot obdelovanje in varovanje rajskega vrta, vendar se je zaradi izvirnega greha že v samem začetku sprevrglo v početje, ki se ga držita trud in pot. Kako resnično! Krščanstvo pa je šlo v tem pogledu še korak dlje od judovstva. Delo je iz trudapolne in znojne kazni za greh povzdignilo v vrednoto! Med nami s(m)o še ljudje, ki jim je bilo ta pravo delo tisto, pri katerem se trudiš in potiš, delo na zemlji in pri stroju. Sinovom in vnukom teh ljudi pa je takšno delo ničvredno in umazano. Truditi in potiti so se pripravljeni le še pri športu in rekreaciji. Da bi šli pomagat kosit in grabit travo v kakšno strmo senožet – dajte no! Hkrati pa so pripravljeni v še hujši breg goniti gorsko kolo. Trud in pot sta torej tudi njim vrednota, le na glavo postavljena. Ali pa so jo nemara šele oni postavili na noge?

Trud in pot sta torej po novem pri delu zaničevana, pri rekreaciji pa sta spet gor vzeta. Kakor sta bila že od vsega začetka pri tistem »delu«, ki je bilo prvotno namenjeno razmnoževanju vrste, v novejših časih pa je bolj kot to samo sebi namen. Seks je slej ko prej najboljša rekreacija. Vse bolj cenjena oblika rekreacije pa je tudi obdelovanje in varovanje vrta, ki sicer ni rajski, a je človeku prijazen. Vrt, od katerega nismo odvisni, ampak ga obdelujemo iz veselja in pri tem po svoje varujemo naravo. Ne nazadnje se danes tudi kmet, ki pri delu sedi na traktorju, ne trudi in ne poti več tako hudo kot njegov predhodnik, ki je držal za plug, kopal z rovnico in kosil s koso …

In kaj je potemtakem sploh še delo? Delo je vse tisto, kar je med tema dvema skrajnostma, med neužitnim in užitnim garanjem. Vse tisto, pri čemer sicer delaš, a se pri tem ne trudiš in ne potiš. Takšna so zlasti vsa dela, ki jih opravljamo sede pred računalniškim ekranom. Tem delom pritiče tudi razmeroma velika čast. Kaj pa oblast? Oblast je sama postala eno od del. Oblast ni več le privilegij izbrancev, postala je veščina obdelovanja in varovanje človeške družbe. Ker pa je slednja še vedno daleč od rajskega vrta, je tudi delo politikov daleč od rajskega. Danes si mora tudi oblast zaslužiti svoj kruh in svojo čast. Prvega ji ne manjka, druge si dostikrat tudi ne zasluži.

Kakorkoli že, brez dela ne gre, ni šlo in ne bo šlo, čast in oblast gor ali dol. In kdor dela, se slej ko prej utrudi, tudi za ekranom. Oblast je sama postala vrsta dela. Po mojem pri delu sploh ne gre za čast in oblast. Gre za to, da tisto, kar delaš, počneš z zmerno mero truda in potenja, najbolj važno pa je, da tisto, kar delaš, delaš rad in z vsaj malo veselja. Delati rad, delati z veseljem, je pri delu poleg denarja največje plačilo. Na količino denarja in iz nje izhajajočo čast in oblast delavci ne moremo prav dosti vplivati. Lahko pa si ob prvem maju 2012 zaželimo, da bi imeli dela dovolj in da se pri tem ne bi preveč matrali. Da bi se imeli tudi pri delu lepo! In da bi si z njim prislužili tudi svojo čast.